In mi obstajamo le še iz govoric (izbor, 2003)
KUD Štempihar Celje & DMJU Ljubljana
Izbor pesmi ...in mi obstajamo le še iz govoric je izšel v prvem tednu decembra 2003
v nakladi 300 izvodov in sicer izključno kot brezplačna priloga druge številke zbornika študentov komparativistike,
slovenistike in slavistike LITERARNA ZRNA. Prinaša izbor enaintridesetih pesmi (šest razdelkov po pet pesmi + zaključna)
iz treh mojih zbirk, ki so izšle med leti 1998 in 2003, med njimi pa je tudi sedem pesmi, ki so bile do zdaj raztresene po revijah
ali objavljene na ploščah Na prvem ovinku in Vse pesmi so tihe. Izbor torej prinaša pesmi iz zbirk Razpoloženja (1998),
ki je bila do 2010 tudi edina moja zbirka, ki je izšla v samozaložbi, Medmavričje (2000) in Vsakdanjost (2003). Zbirki Razpoloženja in Vsakdanjost
sta razprodani.
TROMOSTOVJE
Nad lavreatom se še vedno Muza
v smaragdni barvi zmedeno nasmiha.
Razpraskana je že, od let betežna,
pod njo čez znani trg večer zapiha.
In avtobus zavije in izgine.
Čez čas spet nov gre v vedno isto smer.
Tako se izmenjuje mestni vrvež
ob jutrih in čez dan in vsak večer.
Pod noč pa, ko še zadnja trola izgine
po svoji trasi mimo magistrata,
se zdi, da čisto rahlo trzne staro,
že zlizano obličje lavreata.
In z mislimi zbeži nazaj v spomine
in pred oči prikliče skoraj 200 let,
ko vnemala je srca po Ljubljani
zanj najsvetejša izmed vseh deklet.
In riše si pred sabo: Frančiškani.
Pol dúcata kočij. Nasmeh ... Mladost ...
A čas oplazi ga kot bič izvoščka
in spet se stisne v bronasto bridkost ...
MARJETICE
Nisem vedel, da marjetice umirajo s soncem,
ki jim požge trudne cvetove.
Zato torej trepetajo v smrtni bledici,
ko začne večer z neba trositi svoje darove
in se klatimožje skrijejo pred hladom,
nedolžne deklice pa pred temò---
Marjetice so otožne---
Marjetice umirajo---
PLESA JE KONEC ...
Plesa je konec. Orkester odhaja.
Dvorana je polna ostankov jedi.
Taksiji čakajo. Dosti bo dela.
Dan je že zdavnaj zaprl oči.
Kupil sem smoking. Svoj prvi smoking,
da bi nocoj se s teboj zavrtel.
Dobil sem en ples, objel te čez pas,
a izginila si, preden sploh sem začel.
Tvoja podoba zdaj zre me iz dvorane,
Kot maska posmrtna, kot nebogljen duh.
In oder pred mano je vedno bolj prazen
in star dirigent vedno bolj gluh.
Kako bi rad videl spet polno dvorano
in slišal: gospa, a smem prosit za ples?!
A čaka me prazna, razgaljena soba,
ura pa kaže pol enih in čez.
PLAŠNO SRCE (Prešernovo in Krajnčevo)
Sem dolgo upal in se bal,
slovo sem upu, strahu dal.
A zadnja leta, kot na mah,
me naenkrát je zopet strah.