Preteklost (2005)

KUD Štempihar, Celje

Zbirka PRETEKLOST je zbirka nesonetnih pesmi, ki so nastajale med leti 2001 in 2005. Objavljal sem jih na Radiu Slovenija in v revijah Zvon in Mentor. Med omenjenimi leti sem izdal dve zbirki sonetov (2003 in 04) in dva izbora pesmi (tudi 2003 in 04).

V zbirko PRETEKLOST sem sprejel tudi večino besedil s plošč VSE PESMI SO TIHE (2002) in LIKVIDAMBER (2004).

PRETEKLOST ima naslovnico, ki sem jo poprej uporabil za ploščo VSE PESMI SO TIHE, fotografija pa je nastala leta 1999.

Spremno besedo k zbirki je napisal Matjaž Zaplotnik, kritik revije Literatura in tehnični urednik strokovne slavistične revije JEZIK IN SLOVSTVO:

Preteklost in vsakdanjost Mateja Krajnca

Matej Krajnc je brez dvoma eden najbolj produktivnih pesnikov mlade pesniške generacije, rojene sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Z velikim številom izdanih zbirk – Preteklost je že štirinajsta po vrsti – si je ustvaril sloves, ki je že davno presegel raven t. i. ljubiteljske umetnosti in s katerim bo treba v prihodnje resno računati. Običajno gre pesniška pot od začetnega stilno-tematskega preigravanja in iskanja do čim bolj jasno prepoznavne poetike, ki si jo mladi pesnik začrta in pri njen vztraja v želji, ustvariti priznan in upoštevanja vreden pesniški opus. Zdi se, da je pri Krajncu ravno obratno; z vsako pesniško zbirko preseneti s čim novim, še nepreizkušenim. V njegovem opusu se tako prepletajo in prerojeni vznikajo avtobiografski elementi, veristični utrinki iz vsakdanjega življenja, aluzije na sodobne medijske osebe in pojave, po drugi strani pa številni motivi iz življenj zgodovinskih osebnosti ter glasbene in filmske kulture. Ko izčrpa eno področje, se Krajnc v naslednji zbirki posveti drugemu, kot da prvega sploh ni bilo. To po eni strani samo po sebi priča o raznolikih področjih, s katerimi se Krajnc ukvarja, po drugi strani pa bralcu preprečuje, da bi lahko pesniku prodrl do dna: če se Krajnc zdaj zdi pod močnim vplivom Springsteena, Cohena ali Presleyja, ki jih sicer strastno prevaja in glasbeno preigrava, se bo v naslednjem hipu prelevil v liričnega opisovalca narave in medosebnih odnosov, nato pa se bo izkazalo, da mu gredo enako spretno izpod rok npr. anekdote o zgodovinskih osebnostih v sonetni obliki.

In s čim »preseneča« Matej Krajnc v pričujoči zbirki? Zlasti s tem, da tokrat ni satirični komentator, kakršen se je pojavljal npr. v Vsakdanjosti in Treh pesnitvah, ali »rock sonetist«, kakršnega vidi dr. Boris A. Novak v izboru pesmi Umila me je neka čudna rosa, temveč (zgolj) lirik, zazrt vase in v svojo preteklost. Pesmi v zbirki vežejo skupaj motivi spominjanja in minevanja ter eksistenčna negotovost, podana že v uvodni pesmi: »Kdo ve, če se zgodijo / človeku v življenju stvari / samo zato, da se njihov duh / vrača in ga mori.« Pesnik zmore negotovo občutje iz citiranih verzov še potencirati z domiselno vizualizacijo preteklosti, ko podobe iz preteklosti postanejo dejanske podobe, torej slike in fotografije. Tako Krajnc v pesmi Oljnate podobe se kopičijo pred menoj kot plesalke zapiše: »Oleseneli večer je pravzaprav slika. Slika iz preteklosti. / Takšna, kot bi jo naslikal Hieronimus Bosch.« Najbolj nasičen mozaik takšnih in podobnih »slik iz preteklosti« pa Krajnc naniza v pesmi Vsak dan me pozdravi z drugačnim odtenkom glasu, ki je s svojim – skorajda strojanovskim – eklekticizmom ena najbolj opaznih pesmi iz te zbirke. Ponekod – še posebej v ciklu Akvarelopisi jeseni – je motiv časovnega minevanja upesnjen z uporabo simbolike letnih časov, drugod pa trpko atmosfero razveseljujejo redki humorni vložki, ki so očitna stalnica Krajnčeve poezije, vendar jih je v tej zbirki treba iskati med vrsticami.

Oblikovno se je Krajnc tokrat obrnil stran od dodobra preizkušenih sonetov in je raje posegel po manj strogih kitičnih oblikah, kjer se večinoma rima le vsak sodi ali vsak četrti verz. Nekatere pesmi so tudi precej daljše od dosedanjih; pesem Stopnice do mojih nasmehov se daljšajo z dnevom je že prava gigantska lirska pesnitev, metaforična mojstrovina o »Adrijani v mojih očeh«, ki jo gre v prvi vrsti dojemati kot Krajnčev poklon svojima vzornikoma, Marijanu Smodetu in Bobu Dylanu. Krajnc to pesem – kot še številne druge iz svojega pesniškega opusa – tudi glasbeno izvaja, kar je svojevrsten dokaz za jezikovno gladkost pa tudi komunikacijsko odprtost Krajnčeve poezije; Krajnc se s svojimi pesmimi pač nikoli ne bo po mallarméjevsko zapiral v slonokoščeni stolp, temveč jih bo šel s kitaro v roki prepevat med ljudi. Ljubitelji Krajnčeve glasbe bodo med pesmimi v zbirki gotovo prepoznali vsaj še dve besedili, ki ju avtor izvaja na svojih nastopih: Slišiš škržatovo pesem? in Jesen, prvo pesem iz cikla Akvarelopisi jeseni. Obe sta v glasbeni različici tako dobri, da lahko skupaj z Matejem samo upajoče čakamo, da ju bomo nekoč lahko pogosteje slišali tudi na radiu …

predstavitve v Celju:

Nocoj mi ostaja nekaj besed.

Nekaj jih imam viška.

Iz mraka vpije glas: kvišku srca,

a ne poznam nobenega Kviška.

Iz mraka bolščijo oči grmovja.

Vse so vnete, se zdi.

Rdeče so in čisto preveč se solzijo

za normalne, zdrave oči.

Jutra so kronična. Jutra so bolna,

zato imam raje večere.

Preteklost trka kot Puškinov utopljenec,

a je nočem sprejet, brez zamere.

Nocoj mi ugaja sumljiva tišina

in nekaj besed mi ostaja.

Slišim, kako preteklost zagodrnja.

Slišim jo, ko odhaja.

Puščam se samega. Tako bo najbolje.

Zapuščam se zmagovito.

Noč me prelista počasi, z občutkom,

kot kakšno Bhagavadgito.

In spevi v meni so čisto drugačni,

ujeti v stare svetinje.

Preteklost gre. A vendar ni sama.

Zraven so moje stopinje.

Razdelek SKORAJ POLNOČNICE (2001) je bil leta 2002 objavljen na Radiu Slovenija in v reviji Zvon.

I.

Nebo je videti kot pokvarjen zaslon.

Grm pod mojim oknom je ranjen do krvi

z dobro namerjenimi izstrelki teme, ki jih dobiš zastonj

v vsaki bolje založeni prodajalni noči.

Med kazalce na stenski uri je nekdo zaril nož.

Police so vedno bliže.

In čas lomasti kakor neznano-zakaj razjarjeni pedenjmož

in se sklanja vedno niže in niže.

Moja postelja je kot odprta skrinja.

V njej bedim, nebogljeni vampir-otrok,

ki je predal svoj plašč boljšim od sebe in se zdaj samo še spominja

ošpičenih kolov, žejnih oči in okrvavljenih rok …

Luč sem ugasnil že včeraj. Priznam.

Odvil sem varovalke. Izklopil telefon. Žaluzije spustil.

Odločil sem se, da bom prav mazohistično sam.

Čas je popolnoma sklonjen. Nož bo polnoč odbil.

 II.

Videl sem stopinjo. Zaslutil v njej mrak.

Mrak, ki bo padel kot kakšne stare žaluzije.

Mrak, ki prihaja od nikoder. Mrak, ki je vedno gorák

in ugasne večer, če pretirano sije.

Videl sem stopinjo. Zapletel se v njeno ime.

Dolgo, dolgo sem zrl …

Njeno ime je bilo vsakdanje: lok, strela, kamen, srce ...

In sunek vetra, ki ga je zaprl …

Stopinja se je počasi drobila in se razblinila kakor utrinek;

kakor želja, za katero veš, da je nikoli ne bo.

Ostala je njena vsemogočnost. Njeno ime, bežen spominek

udarja na moje ustnice svoj rezek pečat v slovo …

III.

Včasih sem tako prekleto osamljen. Nikogar ni z mano,

                                                      nikogar ni v meni.

Ne bi mi bilo treba biti. Veliko ljudi gre čez mojo pot.

A kaj hočem! Včasih so odsotni in zateženi.

Včasih so malce preveč vsepovsod.

In takrat sem osamljen. Igram se igro obstanka.

Igro, ki je z menoj ne more nihče igrati.

Igro, ki je tudi zame še vedno uganka.

Igro, v kateri ne smem zmagovati.

A nekje sredi te igre počasi vzhaja pogled

mojega skritega aduta. Ljubezni do biti.

Biti. Obstati. Iti naprej brez besed.

Povleči nazaj svoje osamljene niti!

IV.

Kmalu bo skoraj polnoč.

Čas zapoznelcev, zaljubljencev in razočaranih lic.

Kmalu bo skoraj polnoč.

Čas zaspanih stražmojstrov in radodarnih lepotic.

Čas, ko v moji sobi že dolgo ni več luči.

Nič več ne bedim kakor včasih,

ko sem nem gledal pozne nadaljevanke

in šel k počitku po zadnjih oglasih.

Potem pa sanjal, kako se bom zbudil neobtežen.

Kako bo moje telo mirno. Kakor nekoč.

Zdaj nimam več kaj sanjati. Vse to je že mimo

in kmalu bo skoraj polnoč …

Nekaj pesmi, namenjenih za PRETEKLOST, a neuvrščenih:

(C) Matej Krajnc

Lej, stric ima nogo na pločniku

in usta v cigareti.

Luč je svetlozelena

in čisto na kratko posveti.

Žvižgam si staro popevko.

Avtomobili brenčijo.

Panj mesta bo namesto medu

izločil svinjarijo.

Povsod same delikatese

in tesni, odvratni lokali,

in majhni, kričavi mladički,

ki so iz šol pribežali.

Lej, stric ima nogo na cesti

in usta v obcestnem kanalu.

Luč je temnordeča.

Zelena bo čisto prekmalu ...

IZROČILO

I.

Odšel si skozi neizrečene besede

rojevat svoje otroke.

Preden je petelin zapel, si trikrat zatajil svoj rod

in ga prodal na obroke.

Ob reki, kjer si obstal, ni bilo brodnika.

Tudi nasekanih trsk ni bilo.

Slišal si, da tam počiva Ahab s svojim krikom,

a spoznal, da ni tako.

Tvoja žena je bila podnevi drobcena in jetična,

ponoči pa sloka in bela.

NIsta se niti poznala. Nikoli je nisi objel.

Tvoja usta so jo preklela.

Odšel si.

Nekam izkrvavet, sam zase.

In tvoji otroci so vstali iz neizrečenih besed

in vzeli prekletstvo nase.

II.

Samota grobnic je podkupljiva.

Spomladi zahajajo vanje neporočena dekleta,

ki glasno nagovarjajo ena drugo,

kot včasih Marijo Elizabeta.

Poleti zahajajo vanjo neporočeni fantje

in jočejo ob truplih neznanih deklet.

Ustavijo se ob negibnih telesih

na romanju v Nazaret.

Jeseni zahajajo vanje majhni trgovci

in utrujeni zalivalci vrtov.

Prvi ne znajo več zaračunati kostanja,

drugi ne znajo domov.

Pozimi zahajajo vanje prezebli berači

in glodajo odreveneli hlad,

vse dokler se samota spet ne obrne k dekletom

in jih obudi v pomlad …

III.

Zgodnji mrak strga svoje oblačilo

in potepta svoje ime.

Vse, kar ostane, je izročilo.

V goloto vklesano srce.

Pot, ki se sprašuje, kam sploh želi držati.

Kamenje ob poti, ki ve.

Ve, a je naučeno lagati;

pa tudi, če je, nič ne de.

Življenje je črno, življenje je belo,

prepad pa, ki vzpenja se vmes,

je pravzaprav krik, ki doni osamelo

iz naših brezhibnih teles.