Rohneča žetev (2007)

Založba VED

Če bi moj oče še živel, bi  21. 3. 2006 dopolnil devetdeset let. Zbirko ROHNEČA ŽETEV, ki je nastajala med leti 2003 in 06, sem torej posvetil tej obletnici in v njej obeležil še nekaj drugih spominskih tem. Kaže, da se k tistemu junijskemu dnevu leta 1983 kar naprej vračam, ciklično, bodisi v sonetnem vencu 4. JUNIJ (2003), zbirki STOPINJE ZADNJIH LET (1993) - prvi je nastal dvajset, druga pa deset let po smrti. In ne samo tja, tokrat sem obeležil tudi najine sprehode s konca sedemdesetih let v sonetni coroni SLAVOLOK in pa bolečo izkušnjo "selitve" iz Savinjske doline, kjer sem deloma odraščal. V ta reminiscenčni "roman v verzih" sem vključil še memorial na teto in staro mamo, ki sta umrli v letih 1996 in 2000.

Spremna beseda izpod peresa Andreja Arka, pisatelja in prevajalca:

     Stara resnica, ki ji ni kos niti marsikakšna izjema, je, da pesnik – tisti pravi, ki mu je bilo to dano ob rojstvu in ki mu to veleva duša –, ustvari največ in najboljše v svojih mladih letih. Del te resnice je napisane tudi na kožo Mateja Krajnca, ki ima pri nedolgo tega spolnjenih tridesetih letih za sabo že dobro desetino pesniških zbirk. Poleg njegove kantavtorske ustvarjalnosti pa je spod njegovega peresa še nekaj pripovednih knjig, prevodov in raziskovalnih del.

     Rohneča žetev, pesniška zbirka z nenavadnim naslovom, je v bistvu nenavadna tudi po svoji vsebini: nenavadno je namreč to, da človek pri dobrih tridesetih objavi že pesniško zbirko svojih spominov – izbor pesmi, ki jim je glavna in malone edina izpovedna snov odhajanje in z njim minulost. Človek bi pri teh pesnikovih letih pričakoval, da je to samo iskreno in mehkobno oziranje za minulo otroškostjo, še nekoliko potajeno v mladostnih letih. Toda ne, Matej Krajnc se giblje globlje, podstat njegove poezije vseskozi lovi ravnovesje z bivanjskimi vprašanji, včasih na obzorju navidezne igrivosti komaj nakazanimi, drugič spet – zlasti v pesmih o umrlem očetu –, vsekanimi naravnost in silovito. Skratka, njihovo sporočilo je dosti več kot golo spominjanje na zlate čase brezskrbnega otroštva, je ena sama razbolelost ob minevanju sveta mladosti in odhajanju najdražjih oseb iz njega. Ker pa pravega nadomestila za to odhajanje ni, ostaja ta Krajnčeva poezija, čeprav kdaj daje videz lahkotnosti in igrivosti, slej ko prej žalna, posebno v posmrtnicah, nastalih dve desetletji po nenadnem odhodu njegovega očeta. 

     Pesnik je to svojo zbirko razvrstil v pet razdelkov. Prvega zaznamujejo spomini na idilično otroštvo v Zgornji Savinjski dolini, ki se je tudi po smrti pesnikovega očeta zavleklo še v mladost vse do nepričakovanega odhoda, h kateremu je bil primoran. Osrednje pesmi tega niza so pet zadrečkih sonetov in pet o slovesu iz Dola, ki ni daleč stran. Tudi drugi razdelek obsega pet pesmi, vseh posvečenih spominu prezgodaj umrlega očeta, pesnikovega največjega prijatelja. Šest pesmi tretjega razdelka obuja spomin na staro teto, devet pesmi naslednjega pa na staro mamo, med katerimi je tudi imenitni venec petih sonetov. Sicer pa sonetni venec, ne prvi Krajnčev, bogati tudi zadnji razdelek s skupaj osmimi pesmimi, samimi počastitvami ljubljenih sorodnikov.

     Matej Krajnc se v svoji poeziji ne odreka niti pogovornemu jeziku, tu in tam celo slengovskemu, v čemer najbrž odmevajo tudi njegove kantavtorske izkušnje. Lahko bi se reklo, da takšna mesta, prežeta z lahkotnostjo, skoraj s poskočnostjo izražanja delujejo nekako nepesniško, vendar nekoliko razklepajo žalobni lok te poezije, prepletene in pregnetene s tolikimi odhajanji. Občasna lagodnost pesniške govorice je seveda hotena, pravzaprav je stalnica Krajnčevega pesniškega izražanja, kakršno mu v svoji pristnosti, prvinskosti in silovitosti ne dela nikakršnih težav. Kakor da vse prihaja na papir samohotno, povsem izvirno, da se zdi, kakor da kdaj preseneti celo pesnika samega. Ni se mogoče ubraniti občutka, da Matej Krajnc svoje upesnjene misli in občutke kar nezadržno stresa z rokava, da se zdi, kot da kar ne more nehati in da bi lahko ustvaril še veliko več, če bi le imel malo miru in ob pravem času pri sebi beležnico.

     Morda kaže omeniti še Krajnčev izraziti smisel za detajl. Pogosto ustvari razpoloženje samo s kratko potezo, z migljajem, takorekoč z enim samim hipnim trzajem. To so lahko le bežne oznake podob, zvokov, vonjav, okušanj ... Nemalokrat prav s takimi sredstvi v svoje izpovedi vnese prepričljivost in verodostojnost. Tako v Krajnčevih pesniških pokrajinah takoj začutimo, kot da smo po njih na podoben način tudi sami hodili.          

     Krajnčeva poezija, izrez iz njegovega še ne tako oddaljenega vsakdanjega življenja, izpovedana kdaj tudi v vsakdanjem jeziku, ki se tu in tam skoraj posmehuje vzvišeni pesniški govorici in ki jo ponekod polni tudi samoposmeh, pa nikakor ne ostaja pri tleh; drobci vsakdanjega življenja v otroštvu, žalostni v dobri meri zato, ker so izgubljeni za vedno, se v navidezno preprostem slikanju izostrijo in privzemajo vzvišeno držo visoke etičnosti sredi ravnodušnega, neprizadetega ali celo neprijaznega sveta.

Milan Vincetič je kakšno leto po izidu v časniku Večer zbirko precej pohodil, a to je verjetno njegov problem (in problem večine "sodobne" pesniške srenje, ki ima težave s klasičnimi oblikami in osebnoizpovednimi (pravijo jim 'sentimentalni') prijemi).

SEDMINA

1. ZAČUDENE OČI (1983)

Moj oče je umrl z začudenimi očmi.

To, da je bil izkušen, pomagalo mu ni.

Moj oče je umrl z začudenimi očmi.

Le ura na zapestju je dala slutiti,

da res je on ta gmota med krvjo in skalami.

Moj oče je umrl z začudenimi očmi.

Zgodilo se je v hipu, tako na en dva tri –

moj oče je umrl z začudenimi očmi

z nogo na krhki skali, z razbitimi dlanmi.

In so prišli od vsepovsod znanci in sorodniki,

vrgli so tisto vrtnico, za venomer odšli …

Moj oče je umrl z začudenimi očmi.

Na Logarsko dolino se vlega sneg te dni,

mimo so desetletja, samota pa bolšči

v mamo in vame … shirana … z začudenimi očmi …

2. SLOVO OD DOLA, 2005

I.

Ko vrečke sem tovoril po stopnicah,

polne stvari iz mojih mlajših dni

(kasetofon, svetilka, svinčniki,

pa kup starih kaset, ki sem nažical

jih svojčas pri sestrični iz Crikvenice),

sem se počutil, kot da moram zdoma;

tisti koraki so kot kratki sunki štroma

iz mene brisali spomine in vrstice

popotnega romana dolskih let.

Zdaj moram proč. Dol se je večeril,

pri Štajngrobu je znani zvon zvonil

in vaške tete so hitele spet

poslušat zven Gospodovih besed

in jaz pred avto vrečke sem spustil …

II.

Gledal sem mamo. Pa bo sploh prenesla?

Trideset in več let je mimo šlo.

Čas kar v trenutku je obstal pred njo.

Zdaj ga pakira. Zdaj ga bo odnesla.

Odnesla bo vsa svoja zrela leta.

S podstrešja bodo šli najlepši časi.

(Tuhtam, kaj preživela je na vasi

z očetom in pozneje brez očeta …

Prišla sta konec šestdesetih let.

Oče se je med svoje vrnil z njo.

Po dolgih desetletjih se je spet

v rodnih krajih zbogal s preteklostjo,

dokler prav tam ni izdihnil. Čas prišteva.

Z mamo od tu za vedno sama greva.)

III.

Očetova hribovska palica sameva.

na svojem znanem mestu nad garažo.

Z mamo torbe odnašava, ker greva.

Čistiva sobo in stvari za Stražo.

Spominjam se, ko oče je prihajal

s to palico spod Lepenatke pod večer.

Pes ga je prvi ugledal. In zalajal.

In mi smo se zadrli: »Tarzan, mir!«,

nakar po hribu dol, kar se je dalo.

Še stric je takrat zanemaril štalo

in v hlevskih škornjih sred dvorišča stal.

Oba sta že odšla. Zdaj grem še jaz.

Palico bom še zadnjič potrepljal

in v njej za hip uzrl znan obraz …

IV.

Čudno, kako spreminjajo se lica

hiš, hlevov, potk, kozolcev, ozkih cest!

Čudno, kaj vse naposled pride vmes

in greš z vrečkami v roki po stopnicah!

Čudno, kako od mojih prav nihče

za vrečke in za torbe se ne zmeni,

ki čakajo pred avtom. Zanje je

vse to zgolj vic. Ne vejo, kaj pomeni.

Mama je v avtu. Pes zamolklo laja.

Teta v uho mi nekaj šepeta,

češ, da ni ona kriva … Ne, kje pa!

Nihče ni kriv, vse to se ne dogaja ...

Nihče ni kriv! Vsi se samo smehljajo

in, naj spet prideva, iz navade blebetajo.

V.

Dol je za nami. Celje se že bliža.

Peljemo se. Nihče ne govori.

Skrivoma gledam mamo. Zdi se mi,

da se ji na obrazu nekaj niža

in potemneva v staro izročilo.

Gleda skoz okno. A kdo ve, kam gleda.

Premika ustnice, a ji ne gre beseda

z jezika let. Z rokami boža krilo

in se preseda. Vem, kako ji je.

Jaz nočem misliti na to, da sem pustil

za sabo svoje otroštvo. Skoraj vse

je v vrečkah, ki v prtljažniku ležijo

in šepetajo, kaj sem izgubil.

Pred avtom bele črte v nič bežijo.

3. SEDMINA, 1983

Spominjam se dolge mize v dnevni sobi

in mnogih lic, ki niso nikdar več prišla

povprašat mamo in mene, če kaj potrebujeva

mordá …

Spominjam se dolge mize v dnevni sobi,

črnih oblek in raznih objokanih oči,

ki so na krožnike nalagale sir, kruh in te stvari …

Spominjam se dolge mize v dnevni sobi

in pokroviteljskih nasmeškov sestričen in bratrancev

in plešastih lobanj sorodnikov in znancev …

Spominjam se dolge mize v dnevni sobi

in maminega težkega zabuhlega pogleda

in vseh korakov, ki so šli … za vedno šli, seveda …

Spominjam se dolge mize v dnevni sobi

in junijskega popoldneva, ko so se avtomobili

pogrebcev kot očetov glas v nedeljski mrak izgubili …