Same dobre novice (2011)

Založba VED

SAME DOBRE NOVICE (pesniška zbirka, VED)

Zbirka, ki sem jo na ta ali oni način pripravljal od leta 2002. V končno verzijo sem sprejel tudi precej novih besedil. Zbirka prinaša nekaj satiričnih pesnitev, ki jih pišem že od nekdaj (med njimi sta tudi dve popravljeni različici pesmi Točno opoldne in Povodnjak, poprej objavljeni v zbirki Balade in arogance, 2007), pa precej takih ali drugačnih satiričnih zadev in angažirane poezije, tudi precej satiričnih pastišev na dandanašnje pesniške postopke.

Spremna beseda: Lev Detela. Naslovnica: Iztok Brodnjak.

Za pokušino štiri pesmi iz razdelka Balade in diskrepance. 

BALADA O KARAVANI

Kdor zgodaj vstane,

dobi kožno bolezen.

Sonce je še nizko,

petelin zaklan.

Na kljunu ima

sledi prve rose,

na grebenu mu v nemi pesmi

poganja dan.

Slepci grejo v karavani

v obljubljeno deželo,

pobrali so jim očala

in izučene pse.

Zdaj stopajo vklenjeni

v orientacijo po zvokih

in traktoristi, ki vozijo mimo,

ne vejo, kaj jim je.

Kdor ne dela, naj se ne pritožuje,

da je brez delovne dobe,

naj se pridruži karavani

in pogumno stopi v temo!

Peli bomo narodne

in jedli bomo gobe

in tee-pee si bomo razdelili

po prijateljsko.

BALADA O PRISKLEDNIKIH

Priskledniki imajo vedno čudno nrav.

Biti hočejo pomembni.

Velike oči imajo

in berejo romunske realiste.

Gledajo samo politične trilerje

in ne marajo lastnih otrok,

še huje, vzgajajo jih

v komuniste.

Ostali pa moramo v Gretno Green,

ker so nam priskledniki pobrali vse ženske

in pri nas za poroko

sploh ni več šans.

Nosimo elvisovske obleke

in rohnimo skupaj z njegovim duhom

na eni lasvegaških

spritističnih seans.

Slabo nam gre in vseeno nam je.

Glavno, da se lahko zjutraj

pošteno prezračimo

in pogledamo v ogledalo

in beremo Zaveso

Agathe Christie –

12 ključnih strani

nam je še ostalo.

BALADA O MODRECIH

Oblaki težijo drugam, drugam,

nekam v nečisto noč.

Oblekel sem jih v sveže perilo,

dal sem jim svežo moč.

Morda bo vihar, morda zatišje,

tega nihče ne ve.

Nočem se bati tujega vetra,

še preden prehitro gre.

In nasmeh neba v levem pljučnem krilu

preveč zamolklo šumi.

Dež se obrne na avtocesti.

Počivališč se boji.

Zapisano je, da bo jesen še dolga.

Čim daljša, tem bolje bo.

Modreci so jo ucvrli po svoje,

zdaj v miru modrujejo.

Nasmeh neba v desnem pljučnem krilu

preveč zamolklo šumi.

Dež se obrne na avtocesti.

Pod streho se mu mudi ...

BALADA O POROKI

Greš gor,

deneš ja,

pa si

poročen gospod,

zdaj lahko

s prstanom

mirno hodiš

vsepovsod.

Razkazuješ

ga kolegom,

ki še niso

poročeni,

spiješ pir,

ali dva,

tretjega

pa neseš ženi ...

Lev Detela

Pesmi s presežno nonšalantno vrednostjo

Same dobre novice so velikokrat, če si zadevno sintagmo domislimo v ironičnem prenosu, same slabe novice. Vendar pa avtor obsežne zbirke pesniških izzivov »različnih oblik iz raznih dni«, kot je zapisano v podnaslovu knjige, noče biti janzenistično strog. Programatični naslov zbirkeSame dobre novice moramo zato prebrati z določeno mero svobodne razigranosti. Avtor Matej Krajnc nam namreč svoje lirične paradoksije, skurilne fantazmagorije, pesniške ironije, moderne balade z absurdnimi prizvoki in hudomušno »prenovljene« sonete ponuja sicer s subtilno poglobljenostjo, a vseeno tudi z istočasnim ironično obešenjaškim zagonom.

Marsikaterega od teh verzov bi bilo potrebno prebrati glasno oziroma zapeti s kantavtorsko pozornostjo, včasih pa tudi z jezo, toda to bi znal najbolje narediti samo avtor zbirke, ki ni le pesnik, temveč tudi pevec in bard. Iz obilice tem, ki se kot rdeča nit prepletajo skozi zbirko in segajo od bibličnih in svetovnozgodovinskih motivov vse do ontološko poglobljenih seizmogramov o usodi današnjega človeka, se lušči s trpkim humorjem oblikovana bivanjska podoba sveta.

Svoja sporočila in pesniške komentarje o sebi in svetu nam Matej Krajnc sporoča v treh velikih sklopih Nekoč in danes, Zelk in Balade in diskrepance. Poleg osebne emocionalne prizadetosti, ki se marsikdaj razraste v lirično vznemirjenost, je v ospredju avtorjevega literarnega prizadevanja zlasti pripovedovanje o velikokrat tesnobnih dogodkih iz domačih logov. Poleg avtorjevih samoizpovedi so protagonisti teh spevov različni osamljeni kritični antijunaki, moderni luzerji, ki s svojo usodo razgaljajo očitne nepravilnosti sodobne samozadostno pozunanjene materialistične družbe.

Kot pri klasičnih baladah in romancah zajema tudi Matej Krajnc velikokrat iz zgodovinskega območja. Vendar imajo njegova sporočila neko svojevrstno nonšalantno presežno vrednost. Takoj je vidno avtorjevo subverzivno preoblikovanje tematike, ki svetopisemsko sporočilo o izgonu Adama in Eve iz raja na primer hudomušno prestavi v neprijetno podobo nerajske navlake 21. stoletja.

Zanimivo je, da Matej Krajnc na samosvoj način s šansonsko izvirnostjo obuja v prenovljeni obliki tradicijo slovenskega pripovednega pesništva, ki je svoj karakteristični vrh zabeležilo z mojstrskimi baladami in romancami izpod peres Franceta Prešerna, Frana Levstika, Josipa Stritarja, Antona Aškerca, Simona Gregorčiča, Antona Medveda, Frana Gestrina, Josipa Murna ali Otona Zupančiča. Kljub kratkemu vzponu po drugi svetovni vojni z Matejem Borom in Janezom Menartom v domovini ter Tinetom Debeljakom v emigraciji in po avantgardističnem vdoru epskih motivov v pesništvo Daneta Zajca, Gregorja Strniše ali Svetlane Makarovič je v zadnjem času več ali manj zamrlo oziroma sameva potisnjeno na obrobje.

Krajnčev pristop k epskemu pesništvu raste seveda iz popolnoma nove perspektive: pred nami so improvizirani spevi pevca s kitaro, trubadurja in vagabunda, nekakšnega poète mauditveleindustrijsko potrošniške klavrnosti in ubožne prenasičenosti sodobnega sveta z armado neprivilegiranih žrtev v senci bogastva. To so verzi človeka, ki se ne počuti vsemogočnega gospodarja sveta, vendar bi svet rad naredil boljši. To so pesmi razmišljujočega popotnika skozi sodobni atomski in raketni čas, ki se kljub razočaranjem prebija k svetlobi s pomočjo človekoljubnega veselja.

Čeprav so motivi, kot jih poznamo iz klasičnih balad in romanc, pri Krajncu velikokrat ironično preoblikovani oziroma obrnjeni na glavo, pa je v njih še vedno prisotno baladno vzdušje: zunanje dogajanje je vedno znova povezano z bogato fiktivno domišljijo oziroma bujno fantastičnostjo, istočasno pa je spojeno s konkretnimi dogodki in stanji v velikem svetu pa tudi z nedonošenim stanjem v domačih krajih. Čuti se neizpeta usoda samosvojega posameznika, ki se ne more in ne zna prilagoditi normam družbe in časa in zato osamljeno vztraja v svoji ogroženi izpostavljenosti.

V prvem delu zbirke (Nekoč in danes) se Krajnc v ciklu Zgodovina svetovne književnosti  rad poigra z besedami, stavki in pojmi iz literarne teorije in besedno ustvarjanje in njegovega ustvarjalca relativizira oziroma izpostavi na ontološki prepih, kjer se skozi bistroumne nesmisle povedanega razkrije problematični smisel umetniškega ustvarjanja. 

Pri branju Krajnčevih pesmi vedno znova skoraj nehote pomisliš na glasbo. Spevnost zadevnih besedil je namreč očitna. Verzi posameznih tekstov tudi v drugem delu zbirke, poimenovanemZelk,  spominjajo na strune kitare ali harfe. Krajnc ljubi glasovno slikanje. Zvočna podoba posameznih pesmi se prepleta z njihovo kritično vsebino in strukturo teksta polni s sproščeno aktualnostjo. Pesnik pri tem ne skopari z namigi na globalno dogajanje v svetu glasbe, literature, filma in umetnosti. Iz posameznih pesmi se kot referenčni signali vedno znova zasvetijo karakteristična zvezdniška imena, Mark Twain, Burt Reynolds, Stonesi, Jagger, Cohen. Na udaru je tudi Levstkov Martin Krpan – v spremenjeni sodobni varianti, ker očitno dobi cesarjevo hčerko Jerico za ženo, svojo kobilico pa spremeni v načinu sodobnega vulgarnega trgovinarskega slovenstva v »odlične kobilje polpete«. Posamezne pesmi postanejo odsevi različnih stanj, podobe otožne osamljenosti, kritične meditativnosti, melanholična tihožitja, takoj zatem pa spet prikazi pogumnega odpora in odmika od idiotizmov neuravnovešene stvarnosti. V odlični travestiji na Prešerna in Levstika Povodnjak stopa Krajnc po stopinjah Robovega Desetega brata in preseneča z izvirnimi premiki v sodobno zgodovino slovenskega gledališča. Poleg glavnega junaka Močilarja, ki se utopi v »usranem bazenu«, je glavni protagonist tega teksta seveda Povodni mož. Toda ta ni nihče drugi kot sloviti igralec Stane Sever, pri katerem se morajo nesrečni utopljenci na izust naučiti Prešernovo baladoPovodni mož in jo recitirati z gledališko preciznostjo, kar se jim ne posreči – z izjemo Močilarja, ki se lahko zato vrne iz smrtonosnega vodnega objema spet v normalni svet.

Tako ne začudi, da si avtor v zadnjem delu knjige brez zadrege izposodi naslov Aškerčeve ključne pesniške zbirke Balade in romance iz leta 1890, da ironično spremeni ime tretjega dela svoje zbirke vBalade in diskrepance. S tem postavi šolsko literarno zgodovino na glavo, svojemu nonšalantnemu literarnemu principu pa istočasno doda piko na i. Krajnčeve »balade« so namreč res več ali manj diskrepance sodobnega življenja. Namesto velikih herojskih zgodovinskih dogodkov in grozljive mističnosti klasičnih balad nas te Matejeve »balade« soočajo predvsem s »vplivom vremena na mestni potniški promet« in z »občinsko uslužbenko, ki zapre okence in priloži še pisalo«. Pojejo o številnih vsakodnevnih nevšečnostih in ničnih stvareh, katerim bi klasična balada prevzetno obrnila hrbet. Mateja Krajnca namreč zanimajo bolj kot dramatični dogodki in slavna dejanja velike zgodovine »kot delovne sobe« in »vzorci na odeji« in če v svoje speve vplete Bruta ali Napoleona, se njegovi verzi zelo hitro spremenijo v ironijo in klovnerijo. Kljub več ali manj odprti in svobodni pesniški strukturi Krajnčevih pesmi zadoni skoraj pri vsakem verzu pesnikov ponotranjeni glas oziroma zvok, ki z melodijo »nad vrsticami« spremlja besedo, zlog, jamb, trohej. Včasih se ritem upočasni, potem postane ponovno hiter. V posamezne tekste in njihove pripovedi med drugim vstopajo junaki, znani iz mednarodne filmske in glasbene scene, Tom Waits, Boris Karloff, John Cash, stare countryjevske legende, Elvis, Kate Winslet, Toto, general Custer, Marlon Brando. S plošče Johna Prina se lušči prispodoba o »pismu enajstega brata, ki je moral od doma, ker je bil deseti mrtvorojen«.

Spevni verzi Mateja Krajnca so živa literatura, ki s svojo kritično aktualnostjo dobro dopolnjuje današnji umetniški trenutek.

______________________________________________________________________________________________________________________

Spodaj pa v branje še daljša satira Idioti.

Več pesmi iz zbirke je bilo v letu 2010 objavljenih v reviji Srp.

IDIOTI

Idioti spet stojijo, samovšečni, ponosno okrancljani,

tihi kakor smeh in glasni kakor včerajšnji fazani.

Lovijo jih rumene sile, v hordo zbrani bogataši,

ki režejo meglene kocke in hodijo po riti k maši.

Idioti delajo scene na vlakih in avtobusih,

zaprejo jih po dvajsetih najuspešnejših poskusih.

Lovijo jih rumene sile, dobro znan konglomerat,

ki z glavo v pesku natolcuje, da svet je zopet mlad.

Idioti kramljajo o vremenu kot o biseru iz školjk,

v omarah imajo kozarce s podpisi bogomoljk.

Lovijo jih rumene sile, Putifarjeve gospe,

ki se znajo podpisati s priimkom, pozabijo pa ime.

Idioti puščajo sadje vedno navpično v sadovnjaku

in vedno preskenirajo, kaj skriva se v tobaku.

Lovijo jih rumene sile, veterani lastnih sanj,

nesrečno poročeni s seznami odgovorov in vprašanj.

Idioti ščuvajo svoje bicepse proti tricepsom ostalih,

ker so manj razviti in sploh prekleto mali.

Lovijo jih rumene sile, trodimenzionalni barbari,

ki skrivaj jokajo v polmraku, ker so že prestari.

Idioti mahajo z robčki premirja šele takrat, ko umrejo,

ko po krematorijih duhovi njihov pepel požrejo.

Lovijo jih rumene sile, palčki velikani –

nič čudnega, da so tako brezkompromisno sebi vdani.

Idioti sedijo in ponavljajo: delam delaš dela,

od njih ni haska, njihova vest je ostarela.

Lovijo jih rumene sile, izbuljene prikazni,

ki so srečne že zato, ker so oni do njih prijazni.

Idioti barvajo svoje pirhe šele v jeseni,

njihovi obroki so tlakovani z dobrimi nameni.

Lovijo jih rumene sile, ogromna bitja iz noči,

ki se ustrašijo vélikega ognja in poniknejo v temí.

Idioti pišejo pesmi na pokrove toplotnih gred,

in iščejo globlje pomene v reku curiosity killed the cat.

Lovijo jih rumene sile, dvorci iz papirja,

tolovaji iz davnih časov, nepodpisana premirja.

Idioti pozabijo dihati, ker se pozabijo smejati,

zavihajo rokav, ko jih dobe po zadnji plati.

Lovijo jih rumene sile, češminove oči,

Martin Krpan Nečednik, Cesar iz Masti.

 Idioti prodajo svoje hiše in se peš podajo v Tebe,

ko jih zagledamo, so opaženi, ko izginejo, nas zazebe.

Lovijo jih rumene sile, Lucifugi Rofokali,

njihova usoda so odvodi in integrali.

Idioti so in niso in pridejo in grejo,

prvič se stisnejo vase, drugič pod odejo.

Lovijo jih rumene sile, milijarde milosti,

ko padejo pod topol in ne najdejo poti.

Idioti se krešejo kot iskre in prižigajo kot kres,

zvodnice iz pravljic bdijo nad lažmi njihovih teles.

Lovijo jih rumene sile, Marlon Brando in CIA,

kdo bo plačal varščino, če bo šlo tako naprej?!

Idioti vidijo daleč in ostanejo blizu,

njihova zgodba se konča takoj po zadnjem nočnem kvizu.

Lovijo jih rumene sile, ki jim avreola že bledi.

Povej mi, s kom se družiš in idioti ti bodo povedali, kdo si.