Umila me je neka čudna rosa (izbor, 2004)

KUD France Prešeren

Razširjeni izbor mojih pesmi s spremno besedo prof. dr. Borisa A. Novaka. V pričujočem izboru ostaja približno 25 pesmi iz izbora In mi obstajamo ... (2003), dodanih pa je še precej drugih pesmi, predvsem iz zadnjih treh pesniških zbirk Razpoloženja, Medmavričje in Vsakdanjost. Izbor vsebuje tudi precej do zdaj knjižno še neobjavljenih pesmi. Zaključuje ga sonetni venec 4. junij, ki je za zdaj moje osrednje sonetno delo.

Nastanek izbora je zanimiv. KUD-u France Prešeren sem ponudil čisto novo zbirko, ki sem jo naslovil Vedno na drugi poti. Bila jim je sicer všeč, vendar so mi pametno svetovali, da bi bilo morda po tako obsežnem delu, kot je bila lanska sonetna zbirka Vsakdanjost (2003), članstvu v Društvu pisateljev in petnajstletnici izdaje prve zbirke pametno potegniti črto in narediti učinkovit pregled tega, kar sem pesniško počel vse od leta 1982. Ker leta 1982 pesniško niti še nisem počel kaj tako pretresljivega, kar bi bilo zanimivo za občinstvo, ki ne bere Cicibana, smo se odločili, naj jedro knjige ostane takšno, kot ga je določil izbor za Literarna zrna, ki je zajemal iz zadnjih treh knjig. Potem sem dodajal in odvzemal, vse dokler nisem začutil, da je takih in podobnih igric dovolj in sem s kislim nasmehom, kot je to pač vedno, ko moraš nekaj oddati, pa veš, da boš prihodnjih 60-70 let do tega zelo kritičen, kliknil Send in zadevo poslal KUD-u.

Za pomoč pri sestavljanju knjige se najlepše zahvaljujem Tomažu Hrovatu, ki se je moral tri tedne prebijati čez moje pesniške zbirke in ima zdaj glavo v obliki soneta, Goranu Jankoviću, ki je prijazno ponudil izdajo teh pesmi in bil v pomoč tudi pri dvomih, ki so me obsedali, Borisu A. Novaku, ki mi je izkristaliziral poglede na lastno pesništvo in bi brez njegovih vzpodbud in nasvetov nasploh tenko piskal in na koncu prijatelju Goranu Radiču-Gecu in sebi.

Boris A. Novak

ROCK-SONETIST MATEJ KRAJNC

 Nenavadni in za našo običajno estetsko izkušnjo protislovni naslov te spremne besede označuje dva pola poetike Mateja Krajnca: po eni strani globoka zasidranost v kulturnem spominu, ki se oglaša skozi starodavno in plemenito pesemsko formo soneta, po drugi strani pa čustvena vraščenost v življenjsko občutje sodobnega časa, ki je našel svoj najmočnejši izraz prav v rock glasbi. Rock kot signum temporis današnjega tempa, sonet kot besedna melodija nadčasovnega pomena. Ti dve kategoriji časa in umetniške občutljivosti  smo navajeni strogo ločevati. Sonet naj bi bil znamenje zaprašene tradicionalne poetike, mojstrske, a v našem času neuporabne »Etike forme« (Valéry); kolikor se pojavlja v sodobni poeziji, je – kakor sicer večinoma tudi v literarni zgodovini – znamenje visokih umetniških ambicij (Taufer, Grafenauer, Kovič, Jesih, Dekleva, Debeljak, Miklavž Komelj, podpisani), ki z življenjskim utripom današnjih mladih generacij nimajo bistvene zveze. Celo pri Jesihu, ki je med zgoraj omenjenimi sonetisti šel najdlje pri prisluškovanju današnjemu živemu govoru, je upesnjevanje ozemljene življenjske izkušnje vpeto v visok pesniški register, ki na osebno presvetljen način oživlja vélike teme iz zgodovine poezije in celo prešernovski slovar. Rock glasba je od petdesetih (pri nas od šestdesetih) let naprej bistveno zaznamovala način življenja in izražanja mladih generacij: nasproti pezi kulturnega spomina, kondenziranega v spomenikih in sonetni formi, je rehabilitirala sedanjost, razglasila svobodo izpod senc preteklosti, vzpostavila diktat(uro) trenutka in terjala užitek zdaj in tukaj.

   Prav zaradi navidezne inkompatibilnosti sonetne forme in rock kulture se mi v pričujočem izboru pesmi Mateja Krajnca s stališča razvoja pesniškega jezika zdijo najbolj plodne tiste lege, kjer ta nadarjeni mladi pesnik združuje nezdružljivo – zahtevno klasično obliko in sodobni rockovski besednjak, kot npr. v zadnji tercini soneta Čas:

vse to so zdaj bežne periferije

sedanjosti, ki pravkar daje v ler

in menja c-mol v C-dur, mon frère.

Motivi, povezani z rock glasbo, se v Matejevih pesmih pojavljajo tudi eksplicitno, kot npr. v sonetu Bruce Springsteen poje o domačem kraju:

Bruce Springsteen poje o domačem kraju.

Nič kaj vzpodbudnega ne poje. Kaj potem!

Ležim. Poslušam. Se mrtvaka grem.

Plovem v nekakšnem glasbenem klicaju.

Spričo navezanosti na rockovske legende ni naključje, da Matej Krajnc pesnike rocka tudi prevaja (poleg Springsteena je prepesnil in objavil tudi Elvisa Presleyja in  Leonarda Cohena, če naj omenimo le knjižne izdaje). Njegova rockovska uglašenost postane še bolj razumljiva, če upoštevamo, da gre za izvrstnega glasbenika: Matej Krajnc avtorsko (kot dandanašnji pravimo: kantavtorsko) povezuje glasbo in poezijo, njegova plošča Vse pesmi so tihe (2002) pa sodi med najboljše izdelke tovrstne usmeritve v slovenski umetnosti zadnjih let.

Naravnanost h glasbi je vidna – točneje: slišna! – tudi v zvočnosti njegovih pesniških besedil. Tudi iz tega zornega kota se znova izkaže, da njegova izbira sonetne oblike ni nikakršno naključje: ne da bi se spuščali v učena literarnozgodovinska in verzološka razpravljanja, s katerimi si podpisani sicer služi kruh, naj omenimo le pomenljivo dejstvo, da sama beseda sonet etimološko pomeni mali zven, v stari provansalščini (jeziku trubadurjev) pa je v 12. in 13. stoletju označevala napev, melodijo. Šele pozneje, ko je ta provansalska beseda pripotovala v Italijo, je začela označevati pesemsko obliko, ki je nastala na sicilskem dvoru cesarja Friderika II. in ki ji je bilo namenjeno, da postane krona evropske lirike.

Matej Krajnc z lahkoto obvlada jezikovne in formalne, ritmične in evfonične (rima), pomenske in čustvene razsežnosti sonetne forme. Domač mu je tako temeljni prešernovski model slovenske sonetistike kot izrazne možnosti, ki so se odprle z obnovo tradicionalnega soneta v liriki zadnjih desetletij (Zlobec, Fritz, Jesih, podpisani). Zakoreninjenost Mateja Krajnca v slovenski pesniški mitologiji se kaže tudi po tem, da je posegel po najzahtevnejši pesniški obliki – sonetnem vencu (kar šestkrat). Na Prešernovi sledi namreč ta težavna ciklična forma igrá posebno, naravnost mitično vlogo, saj je rezervirana za najgloblja in najvišja eksistencialna  sporočila. Venec, ki je vključen v našo izdajo, upesnjuje tragično smrt očeta alpinista, ki je nedoraslega sina Mateja boleče zaznamovala in – kot je mogoče razbrati iz XIV. soneta – sprožila »vulkan stihov«. V tej ciklični pesnitvi mu je uspelo na presunljiv način ubesediti to temeljno čustveno travmo. Nerodnosti, ki tu in tam ustavijo tok verzov, so pač razumljiva posledica mladosti pesnika in nelahkega spopada z grozljivim intimnim pomenom upesnjenega dogodka, obenem pa – paradoksalno – prispevajo k vtisu, da je lirski subjekt otrok, ki doživlja očetovo smrt. Na ravni pesniškega jezika je plodna raba podob iz vsakdanjega življenja, ki s svojo čutno nazornostjo »rešujejo« to zapleteno formo pred formalističnim hladom, kamor sonetni venec rad zapade. Pretresljiva je distanca, s katero je napovedana očetova smrt: »banalno je končal, razbit pod vznožjem«.

Naravnanost v »življenjski svet« in »bogastvo konkretnega« prihaja lepo do izraza v kratki prozi Mateja Krajnca, ki se odlikuje s humorjem in domišljijo (Zgodbe iz prve roke, 2003). Hudomušnost je tudi ena izmed glavnih kvalitet njegove poezije.

Pričujoča zbirka predstavlja izbor iz obsežne dosedanje pesniške bere Mateja Krajnca. Spričo nenaklonjenih založniških okoliščin je bil mladi pesnik prisiljen izdati vrsto pesniških zbirk v samozaložbi ali pa pri manjših kulturnih ustanovah, namenjenih amaterski kulturi. Sleherni pesnik potrebuje relevantne izdaje svojih besedil, ki odmevajo v prostoru, saj je poezija – tudi – komunikacija. Ta izdaja bodi rezime njegovega dosedanjega pesnjenja in iztočnica, odskočna deska za naprej! O Mateju Krajncu bomo še slišali. 

Tule spodaj pa objavljam sonetni cikel OČE, ZGODOVINA, ki je bil oktobra 03 objavljen na Radiu Sovenija, novembra 03 v celovškem Zvonu, v izboru pa stoji kot Uvod v sonetni venec 4. junij.

OČE, ZGODOVINA

V spomin očetu, 1916-1983

I.

Nisem še vreden tvojega imena.

Spotikam se, kjer si vzravnano stal.

Patetično se mečem na kolena

in delam tisto, česar si se bal.

A vendar se mi zdi, da v tvoji luči

je moja vsaj brlivka – tu pa tam.

Prav dobro vem, kdaj jih dobim po buči

in kdaj se odlikujem v tem, kar znam.

Pogrešam te – to je mendá normalno,

čeprav je mimo že ... ah, marsikaj!

Kar bistro je bilo, je zdaj bolj kalno,

veliko pik postalo je vprašaj,

ki se vrti, kot film, epohalno,

iz dobrega v slabo in spet nazaj.

II.

Ko grem te dni kdaj mimo slavoloka,

ne sedam več na grobnico herojev,

ki priča, marmornata in široka,

o časih bojev in o časih »bojev«.

Zdaj mimo grem in tja se ne oziram.

Grem v Interšpar ali pa v multikino.

Vmes tuhtam, pišem, brišem in radiram

in vmes, za špas, mislim na dohodnino.

Vse to, da bi pozabil, kar je res.

Če sploh še vem. Če sploh kdaj res bilo je.

Dvoje predirnih, šegavih očes

me gleda skoz postarana drevesa

in me sprašuje: no, povej, kako je

in utrujene spomine predme stresa.

III.

Ko tema pride, hiša se umirí.

Večkrat takole obsedim za mizo

in dnevu v brk odbrenkam potpouri,

šeststrunski polakustični avizo,

ki nekam noter v stene izzveni

in me opomni, da slabó izbiram.

Pobožni svet lepo pobožno spi,

jaz pa iz temnih uspavank diplomiram

in iščem znan obraz iz davnih dni,

tako lepo pospravljen v foto-škatli,

ki se, kot druge, v spalnici praši,

na njih pa piše: »83. Slike. Tati.«

Noč, star vohun, že spet sloni za vrati.

Posluša, ko igram. Vame polzi.

IV.

Ura je pol dvanajstih. Pred kosilom.

Letos je prav pragmatična jesen.

Svoj dnevnik piše s čadastim črnilom,

a črke sproti izgubljajo pomen.

Zjutraj se je precej nemarno vlilo;

na srečo so jesenske plohe kratke.

Spomin prestavi me nekam v idilo,

med krošnje in ciklame Lepenatke

in zanimivo kolcanje me strese;

saj res – morda kdo v Dolu misli name,

čeprav se tja bolj redko oglasim;

priznam – za preživetje se borim

in plešem čudne birokratske plese,

ki žal so manj poetski kot ciklame.

V.

Pozna pomlad je na Miklavškem hribu

in cerkev se zazdi še bolj od rok.

Dan je nekje drugje, že bolj v ad-libu,

v škrlatnem dresu teče zadnji krog.

Kaj praviš, oče, bi spet posedela,

kot tistihdob na klopci davnih dni?

Da skupaj sva ostala, bi verjela

in pod zvonikom čakala noči ...

A klopca na Miklavškem je izruta

in dolga vrsta let je mimo šla.

Zdaj tukaj sem in nisem več doma,

tu, pod Miklavškim, v mestu, ki loputa

z vrati nečesa, kar diši po smrti.

In jaz grem, slep, naprej po premi črti ...