Alexander Pope: Ukradeni koder

prevod, opombe in spr. beseda: Matej Krajnc UKRADENI KODER (1714-17) je satirična epska pesnitev, parodija na junaške homerske, vergilijevske in miltonovske epe. Opisuje in smeši incident iz angleške londonske visoke družbe, ko je lord Petre dami Arabelli Fermor odrezal koder las in je iz tega nastal hud škandal. Pesnitev je napisana v jambskih pentametrih, ima pa pet spevov. Prva različica (dva speva) je izšla l. 1712, a jo je Pope dodelal še leta 1714 in 1717. Tejle knjižni izdaji, ki se ravna po zadnji različici iz leta 1717, je "priložen" še dodatek v obliki nekaterih drugih Popovih pesmi, napisov in epigramov, zraven pa so, kot se spodobi, tudi opombe in spremna beseda.

ODLOMEK (z dovoljenjem založbe Modrijan):

Prvi spev

V kaj vse pripravi nas ljubezni vzdih,

pogrom strašán tiči v malenkostih!

Ta pesem Caryllu se naj glasi

in še Belinda jo morda blagoslovi.

Sramotna je, a vsi jo bodo brali,                 5

če me navdihne ona, on pohvali.

Kak čuden vzrok, boginja, naredi,

da lord nežnemu bitju zlo stori?

O kakšna nam neznana čudna usoda 

pa naredi, da ta zavrne lorda?                               10

V tak hud podvig si upa malo mož;

in jeza stresa nežen prsni koš ---

Sol žarek je skoz baldahin spustil,  

oči, od dneva lepše, prebudil,

psički zaspano stresajo glavé,                               15

ljubimci nočni pozno se zbudé;

budilka trikrat zmeša sanjske štrene,

na koncu pa copata jo zadene.

Belinda noče vstati, poležuje,

njen angel varuh zvesto jo varuje:             20

jutránjo sanjo, ki ji v misli séda,

on ji je v posteljo spustil, seveda.   

Bolj okrancljan kot kak lepotec s plesa

(ona zardi, zadeta od nečesa)

se z ustnicami, zdi se, bliža k nji                25

in sládko ji v uho zašelesti:

o ti najlepša izmed smrtnic, o,

nevidna bitja se ti klanjajo!

Če kdaj v otroštvu si verjela v Sliko

iz zgodbic vseh pestunj in svečenikov,    30

da palčki v mesečini prihitijo,

da zobne vile srebrnik pustijo,

da angeli obiskujejo device,

na glavo jim posajajo cvetice,

nikar naj ne postane ti omledna–              35

ta bitja vejo, koliko si vredna!

Skrivnosti so, ki vsi jih ne poznajo,

do njih ključ deca in device imajo.

Kdor je kreposten, vedno rad spoštuje

tisto, kar kak ničvrednež zaničuje.             40

Vedi zato: mnoštvo duhov je s tabo,

ki čuvajo te pred vsakdanjo rabo,

švigajo četice med Luno in Zemljó,

ne vidiš jih, a vedno s tabo so.

Pomisli, kdo tam zgoraj te spoštuje,                      45

in naj ti bo, kar zemeljsko je, tuje.

Mi vsi smo zemeljska telesa imeli,

nekoč kot lepotice smo živeli,

potem pa smo z opremo vred minili

in zgoraj čisto novo prislužíli.                     50

  Nečimrnost se ženska ne konča,

  ko dih jo zemske smrti požgečka.

  Še vedno nekaj je ostane v njej,

  ne igrá več, a nadzira še naprej.

  Do blišča in zlata ne mine strast,             55

  partijo kart si vedno šteje v čast.

  Ko zemeljska lepota izhlapi,

  značaj se kar nekako obdrži:

  duhovi prepirljivk, zlobnih možač

  tu zgoraj obdržé značaje kač.                   60

  Dušice nežne pa na vekomaj

  z nimfami srkajo elementarni čaj.

  Krepostnice se v škrate spremene,

  nagajajo vam, to od rok jim gre.

  Kokete pa kot silfe zalebdijo,                    65

  po širnem nebu spejo in vršijo.

  A vsako, ki kreposti ne proda

  pokveki, ki se izdaja za moža,

  varuje silfa, duhec, ki lahko

  se spremeni v kar koli kar tako.                70

  Kdo varje čednost deklic, ko vrti

  jih moški svet na plesih opolnoči,

  da ne zapelje iskra jih pogube,

  ko mrak nevarno obljublja jim poljube,

  ko prilika tatice naredi,                               75

  ko iskra plesa se razplameni?

  Bog ve, da silfa zvesto jih varuje,

  ko moški svet o časti pametuje.

  Najde pa kdaj se nimfa (ali dve),

  ki tisto s škrati ji v račun ne gre                80

  in zadovoljno stran podi snubače –

  ponos prevaga in ne gre drugače.

  Saj v prazno glavo slast se naseli,

  ko plemiči, po vrsti čisto vsi,

  se zbirajo, prinašajo darila –                     85

  koga bi taka sreča ne zmamíla?

  Koketicam je všeč sladkost besed,

  dragulji jim v očeh pustijo sled,

  lica zardé, ko dvori gizdalin,

  srcu pa kar vrti se od višin.                                   90

  Zato pa, ko koketica zamoči,

  ji njena silfa na pomoč priskoči.

  Saj takšno bebavost, če se le hoče,

  je z drugo koj zamenjati mogoče.

 Dekletu pač kaj hitro se zgodi,                  95

da eden dvori ji, ko drugi jo medí.

Ko Florio govori, kdo bi prestal,

  če Damon nežne roke bi ne dal.

  Potem pa silfe, veste, kot pač gre,

po srcu razpečávajo želje;                          100

  Mladeniči se ne boje konic,

divje tekmujejo za strast devic.

Bi rekli, da so dam kreposti sporne –

  silfe za te reči so odgovorne!

  Med njimi me spoznaš, varujem te,                     105

  nad tabo bdim, mi Ariel je ime.

Ko prej sem malce površal po zraku,

  sem jasno videl v tvoje zvezde kraku,

  da se bo, joj! hudó ti pripetilo,

  še preden se bo danes zvečerilo.                        110

  Ne vem pa ne, kaj bo; nebo molči:

  zato pa, dragica, oči odpri!

  Ne daj vnemar zato besed preroških:

  pazi se vseh ljudi, posebej moških!

  Ko je končal, je Šok pokonci švignil,       115

  naj se zbudi, z jezikom ji namignil.

  Belinda je nato, če to drži,

  v ljubávno pismo odprla mile oči;

  besede sladke vpijala je vase

  in skoraj čisto pozabíla nase.                   120

  Na mizici pa toaletni, glej,

  pri vazi vazica, no, in tako naprej.

  Najprej, vsa v belem, nimfa si želi

   kozmetičnih pripravkov in moči.

  Nebeška jo podoba zre iz zrcala,             125

  ko skloni se, da bi ji hvalo dala;

  nižjepodpisana pa svečenica

  začne, kot si želi gospodarica.

  Pred njo se razprostre sveta zakladi

in ona jemlje, kot je že v navadi;                130

  vsebino škatlic prav previdno odvije,

  boginjo z dragotinami pokrije.

  V tej škatlici so indijske krasote,

  tu pa arabske, da ne bo pomote.

  Veselo želva s slonom se spajdaši,                    135

  da se lasje ne sprimejo boginji naši.

  Na mizici se bucike bleščijo,

  parfumi, pudri, pisma se vrstijo.

  Strašna Lepota se oborožuje,

  vsak hip je lepša in vsak hip je huje,       140

  smehlja se in iz nje miline plaz,

  kar vsipa se in lepša ji obraz.

  Lica obarva krasno rdečilo

in iz oči zabliska se z vso silo.

  Vsa opravila zgolj so silf zasluga,                       145

  ta prime glavo, jo počeše druga,

  rokav ta prime, druga pa ostalo:

  Betty ne dela nič, a žanje hvalo.