Leonard Cohen: Knjiga hrepenenja (2008)
Založba MIŠ
prevod: Matej Krajnc
ALEKSANDRA, KI ODHAJA
po pesmi C. Cavafyja The God Abandons Anthony
Naenkrát je noč precej bolj hladna.
Neko boštvo se pripravlja na odhod.
Aleksandra mu sloni na rami.
Iz tvojega srca sta našla pot.
Preprostost užitka ju povsem prevzame,
da se kot prikazni ljubita.
Nihče še videl ni take bleščave;
v glasovih in vinu se izgubljata.
Ne, to ni trik; občutek pač zavaja,
kot muhast sen, ki z jutrom se izgubi.
Reci zbogom Aleksandri, ko odhaja,
nato pomahaj, ko se poslovi.
Pa čeprav spi na tvojem satenu,
pa čeprav s poljubom te zbudi,
ne, ne reci, da se ti je le zazdelo –
to je ena njenih strategij.
Kot nékdo, ki je bil na to pripravljen,
pojdi k oknu trden. Vpij to vase.
Izbrana glasba. Aleksandra je vesela.
Stare prisege spet žele te zase.
Ti, ki ti svoj večer je pokloníla,
vrnila čast, ki si nekoč jo imel –
reci zbogom Aleksandri, ki odhaja.
Njen gospod jo spet pod roko je prijel.
Kot nékdo, ki je bil na to pripravljen,
ki ve, da čisto vse po zlu je šlo –
nikar kot strahopetec se ne vedi,
vzrok in posledica nista kriva za to.
Ti, ki so te premotili pomeni,
s šifro razbito in razpelom, ki to ni –
reci zbogom Aleksandri, ki odhaja,
nato pomahaj, ko se poslovi.
PRIDNI NEMCI
Svarila si me, ko sva
šla k tvojim na obisk,
da mama je vlačuga,
tvoj oče pa fašist.
Hja, bil sem razočaran,
tu pameti mi zmanjka:
tvoji so pridni Nemci,
ti pa si hitlerjanka.
Zato grem na Kitajsko,
kjer, slišim, bolje je;
tam te ubije pesnik,
objame pa dekle.
LJUBEZEN za L. W. Sonce poslalo je skoz okno svetlobo mi z neba. Tako je v mojo sobico Ljubezen pot našlá. V tej luči z jasnimi očmi sem videl redek prah. Brezimni iz njega ustvari Ime za take, kot sem jaz. Izdam še, da Ljubezen je dolgo z menoj bila, dokler ni skoz odprta vrata za vedno izginila. In v sončni luči vdilj in vdilj so prahci plesali. Pridružil sem se jim še sam v plesu brezličnosti. Ko vrnil sem se v sobo, je bilo po starem vse – a tisto, prej Brezimno, zdaj za vedno je Ime. Izdam še, da Ljubezen je dolgo z menoj bila, dokler ni skoz odprta vrata za vedno izginila. DOVOLJ SI LJUBIL Ljubil te bom, sem rekel. Smejala si se mi. A izgubil sem službo, pristal med mrtvimi. Pometal sem sobane, na dno si me pognala, a nisem smel verjeti, dokler nisi dejala, da ne razdajam jaz ljubezni, da ona v šapah mene ima. Ko mržnja se oglasi s pošiljko, tvojo premoč prizna. In ko se želja po dotiku dvigne že skoraj v strast, mi šepneš: »Ti dovolj si ljubil, zdaj sem na vrsti jaz.« V POLJUBIH ZAKOPAN 1 Zjutraj prišla si k meni, kot bil bi kos mesa. Le mož to stopnjo užitka res prav razumeti zna. Moja zrcalna dvojčica, veš, da sem ves ti vdan; pelješ me tja, kjer sem s teboj v poljubih zakopan. Ljubil sem te, ko si odprla se kakor lilija, meni, ki sem samo snežak, ki ni mu mar dežja. Ki te ledeno ljubil je, sfižen in skrpucan, a ves se ti je prepustil v poljubih zakopan. Vem, morala si varati, lagati prav tako. Pod krinko sleparij si mi ponujala telo. Popolni porno aristokrat sem plehek in zlagan, četudi star, pa še ves tvoj, v poljubih zakopan. Še vedno vino naročim, med plesom stiskam se. Orkester udari Auld Lang Syne, a se ne da srce. Dante in Diz – tako nikdár nisem znal biti ubran, a včasih z njima sem igral v poljubih zakopan. Jesen ti je čez kožo šla, spustila mi v oči luč, ki življenja ni ji mar, a smrti ne želi – kot rebus iz Knjige ljubezni, dolg in neugnan, ki sčasoma ti pride v kri v poljubih zakopan. Znam ljubiti, mrzíti znam, vmes pa je bolj slabo. Trudim se, a prepozno je, že leta je tako. A ti v Brezupni ulici si že priimek znan. Nekdo je moral zate umret v poljubih zakopan. Ljubil sem te, ko si odprla se kakor lilija, meni, ki sem samo snežak, ki ni mu mar dežja. Ni treba, da me slišiš zdaj, ko je besed vse manj in vsaka ubija me, kjer sem v poljubih zakopan. 2 Deklice mlade. Poniji. A to ni več tvoj krog. Saj vsaka zmaga se konča in pride epilog. Priznati treba je poraz, pa preživeti dan, kot da je res, da si še kar v poljubih zakopan. Spet v igri sem in spet živim v Brezupni ulici. Ko nisi več to, kar si bil, si spet Resnično Ti. Ne, nisem vsevdilj potoval, obljubljal ne zaman. A zavržeš vse, da preživiš v poljubih zakopan. Utesnjena sva preizkušala do kam se morje odpre. A oceani se upro, zdaj to mi jasno je. Prilezel do palube sem, in blagoslavljal tam ladje, ki vse so šle na dno, v poljubih zakopan. Spet v igri sem in spet živim v Brezupni ulici. Darov, ki si dobila jih, ni treba vračati. In včasih, ko se noč spusti v svoj drnec neprestan, sem s tabo spet globoko kje v poljubih zakopan. In misel nate še diši. Šla sva vsak v svojo stran. Živi le čas, kjer sem s teboj v poljubih zakopan. NA POL kaj naj storim s teboj to me peha v obup s tem popkom dlakavim in z vinom, ki je strup tja na brezupa rob kdo zdaj z menoj naj gre na srcu ji klečim poljubljam ji lase Ljubezen svojo bom vzel in na pol razklal pol sam bom obdržal pol pa bom tebi dal In pila bova vino žezlo vrgla v smeti vzdihuje naj, kdor ljubi, kdor ne, naj se smeji Šel k tebi bom ležat ves čas s teboj vedril kosti bom zakopal nevesto poročil In ti boš prav tako prišla k meni ležat le da boš ženina morala pokopat prisegam na ljubezen ki bo živela in minila: vsaksebi bova, hkrati pa se bova poročila KAKO SEM LAHKO PODVOMIL Ne iščem te več Ne čakam te več Ne umiram več zate in tudi zase ne več Bliskovito sem se postaral in se zredil v lice Omehčal sem se in pozabil da sem te kdaj koli ljubil Bil sem star Nisem imel ne cilja ne poslanstva Postopal sem naokrog jedel in zapravljal za vse večje in večje številke oblek in pozabil zakaj sem sovražil vsak trenutek ki sem ga moral zapolniti sam Zakaj si se nocoj vrnila k meni Saj še vstati ne morem Solze mi lijejo po obrazu Spet sem zaljubljen Ne morem tako živeti GLAS NA LETALU NAD EVROPO Leonardos, nič več nisem osamljena. Sprejela bom tvoje prijateljstvo, če boš o meni govoril po resnici. Res je, imela sem rdečo pleteno jopico, ki sem jo nosila ob večerih. Leta so naju zbližala. Daj, udobno se zlekni v sedežu. Pristajaš na Dunaju, kjer sem se ubila leta tisoč devetsto dvainsedemdeset.