Anthurium (VED, 2011)
roman
september 2011
spremna beseda: dr. Katarina Marinčič
ANTHURIUM je roman s precej dolgo genezo. V prvotni obliki je obstajal zgolj prvi del, ki je najprej imel naslov DESET DNI PRED POROKO, nakar sem tekst namenil za roman Balada za bencinsko s sirom, ki sem ga napisal za založbo Litera. Zaradi preodbitega surrealizma ni šel skoz sito, pa sem pod tem naslovom napisal nov roman, ki je bil sprejet. Že od leta 2006 pa sem pisal roman Damoklejev seč, parodijo na Dana Browna in iskanja svetega Graala, vendar teksta nisem dokončal. Na koncu sem povezal Deset dni do poroke in Damoklejev seč in nastala je zanimiva, nenavadna celota, ki me je prepričala, čeprav je bilo vmes še več drugih različic.
Ovitek je oblikoval Iztok Brodnjak.
*
Zastavonošo je že metalo od smeha in tudi midva z D.A.-jem nisva bila ravno resna. Taisto je veljalo za Marto, papata in mamo. Soba je kar pokala od zabave, le da mladoporočenca nista bila prepričana, ali je zadeva res tako smešna.
»Lej, kaj pa vem, kaj se kupuje za poročno darilo!« je med splošnim smehom v sobi zinil Bojan Žagek. »Nisem hotel kupovat kakih konvencionalnih stvari – cigar, brošk, lovskih trofej ... Vem pa, da imaš rada Duka!«
»Že ...« je zamrmrala Timijana Fedolf. Nato se je tudi njej nasmehnilo. Stopila je k Bojanu Žageku in ga objela.
»Hvala!«
»Torej je v redu?« je zanimalo Žageka.
»Ja, ja, seveda!« se je smejala. »Glavno, da sva poročena!«
Potem se je nečesa spomnila.
»In kaj pravzaprav tvoj bratranec dela na moji svatbi?« se je obrnila k Zastavonoši. »Nič nisi omenjal, da bo prišel in pripeljal s seboj delegacijo z gigantskim polpsom!«
»Ah, Stane ima rad ceremonije!« je rekel Zastavonoša. »Mislim pa, da je ključ v onileh dveh tamle!« Pokazal je na naju z D.A.-jem.
Marti se je zmračil obraz.
»Pa res!« je rekla in me pikro pogledala. »Kaj pravzaprav počenjaš tu?«
»Emmm ...« sem rekel. »D.A., ti jim razloži!«
»Iščeva sveti Damoklejev seč!« je pribil D. A. »Tako, to je to, to iščeva, na, pa sem povedal!«
Marta in Timijana Fedolf sta se spogledali. Papa Hartwig je nekaj zamomljal.
»Damoklejev seč smo jemali v šoli, tega se še spominjam,« se je oglasila moja tašča Ada. »A ni to ...?«
»Ja, je!« jo je prekinila Timijana Fedolf. »Še ena od legend, nihče ni nikoli potrdil, da Sveti Tuul, v katerem naj bi bil shranjen seč, tudi dejansko obstaja!«
»Iskali so ga jahači in konjarji in vsi, ki vedo, kako v strah prijeti konja!« je dodala Ada. »A nikomur ni uspelo! To so bili ljudje, dobro opremljeni in podkovani! Kako mislita, da bo vama uspelo?«
»Ha!« sem se oglasil. »Jahači in konjarji niso imeli takih predispozicij, poleg tega pa je bila izjava mamke Leonke slišati precej v redu!«
Malce postrani sem pogledal D. A.-ja.
»Tale me je prepričal!« sem dodal.
»Še nekaj je!« je pridodal D. A. »Mamka Leonka je povedala, da ključ skrivnosti Svetega Tuula drži v rokah Timijana Fedolf!«
*
»In vidva verjameta nekakšni senilni vaški starki?« je začudeno gledal Bojan Žagek. Timijana Fedolf je bila vsa zaripla od smeha, kar bi lahko neugodno vplivalo na njeno nosečnost.
»Ne sodi ljudi, če jih ne poznaš!« sem vzrojil, pa me je D. A. pomiril.
»Reče se: ne plodi ljudi, če jih ne poznaš!«
»In ta mamka je rekla, da sem jaz ključ do seča?« si je počasi začela opomagovati Timijana Fedolf. »Dajta, povejta, kako pa je to ugotovila?«
»Ti si bila sveta žena!« je rekel D. A.
»Vama je tudi to povedala mamka?« je vprašala Timijana Fedolf.
»Tudi ona je bila nekoč sveta žena!« se je vmešal Mož, ki je pel in žel. »Potem ni več bila in je postala strašna žena!« je nadaljeval. »Meni je šel kar krik po hrbtu, če sem bil v njeni bližini!«
»Povedala je, da si pomagala meščanom v postopku blaženosti nekakšnega kipa ... nekakšen drvar ... klepar ...«
»Splavar!« je rekla Timijana Fedolf. »Čista neumnost! Obljubili so mi hišo, v kateri sem se rodila in jo je oče nepremišljeno prodal občini! Kulturni spomenik je!«
»Povedala je, da si šla k papežu in ga prepričala, da je malce hitreje, kot je to v navadi, končal postopek!« je nadaljeval D. A. »To so vse znaki!«
»Kakšni znaki?« je začudeno vprašala Timijana Fedolf. »Šlo mi je za hišo. Bila sem pač prepričljiva!«
»Kako prepričljiva?« je zanimalo Moža, ki je pel in žel.
»Kaj te briga, viličar!« ga je utišala Timijana Fedolf. »In ti, zombi, ali kar koli si že, a se to pravljico učimo, ker nam hočeš vsem polepšat ohcet?«
D. A. je užaljeno umolknil. Mož, ki je pel in žel, je kar šel iz sobe.
»Tudi mene zanima, kakšni znaki so to!« se je oglasila Marta. »To trobezljanje o Damoklejevem seču mi že najeda! Kaj ima Timijana opravit s tem?«
»Tega pa ne vemo!« sem rekel. »Mislili smo, da to ve Timijana!«