Mož, ki se je pogovarjal s plišem (KUD Lema, 2011)

kratek roman

izid: julij 2011

Lutecij Holt je župnik v odmaknjeni vasici. Njegovi starši so umrli v požaru, ko je bil še otrok, in zanj je skrbela teta. Ko Lutecij odraste, zanj in za njegovo še vedno trajajoče posttravmatično stanje skrbita zdravnika brata Brojt. Lutecij Holt se zaljubi v mlado vaščanko Rebeko Alighieri, ki jo imajo v vasi za malce premaknjeno. Zaradi nje zapusti župnijo in svoj stan, preselita se v mesto in dobita otroka. A po vasi začne povpraševati tujec, ki išče izginulo soprogo Izabelo Alighieri ...

Ognja ne bom nikoli pozabil. Plamenčki so bili prav lepi. Dvigali so se nad 
mestom in se izgubljali v oblakih. Pravzaprav so jih celo ustvarjali, oblake. 
Sosedje so čudoma gledali, kaj se dogaja. Nihče ni imel cevi za zalivanje; 
pardon, Astatovi so jo imeli, a jih ni bilo doma. Tudi ne bi kaj dosti pomagalo, 
hišo je vrglo vkup in konec. Niso mi pustili, da bi videl ostanke staršev, to bi 
bilo za osemletnika verjetno le preveč. Teta me je odvlekla stran, za vodo. Tam 
mi je dala v roke kamenček in rekla: vrzi ga! Potem jih je prinesla še nekaj 
in zabičala: meči in me počakaj tukaj! Takoj bom nazaj!

(...)

Neron se je nasmehnil in potisnil cigareto v pepelnik. Nato je pogledal navzgor, kjer so ga pričakali sami mrki obrazi.

»Franc Neron, 45 let, požigalec ...« je zamrmral preiskovalni sodnik. »Igrate kak inštrument?«

»Igral sem v jazz bendu, ja,« je rekel Franc Neron. »Svojčas.«

»Točneje,« se je oglasila postava poleg preiskovalnega sodnika, »igrali ste v jazz bendu z gospodom Holtom!«

»In?«

»In? In kaj? In potem gospodu Holtu čet dvajset let zgori hiša!«

»In kaj imam zdaj jaz s tem?«

»Več prič ve povedati, da ste redno zahajali k Holtovim. Pred petnajstimi leti ste bili obsojeni za požig nekaterih gospodarskih objektov. Po naročilu.« je nadaljevala postava.

»Hodil sem k Holtovim, ja!« se je nasmehnil Franc Neron. »Tudi obsojen sem bil, čeprav nisem ničesar požgal. Odsedel sem šest let. Kaj bi še radi?«

»Ve se govoriti,« je nadaljevala postava, »da je bil prav Holt tisti, ki vas je naznanil.«

Franc Neron je potisnil škatlico cigaret globoko v žep. Nato jo je spet potegnil ven in jo kar s precejšnje razdalje zagnal v koš. Uspešno.

»Mislim, da sem pravkar nehal!« je zamrmral.

»Neron, ne bodi neumen,« je postava prešla na bolj osebno prepričevalno taktiko, »in povej, kaj si na dan požara počel pri Holtovih!«

»Sem že povedal za zapisnik!« je rekel Neron precej brezbrižno. »Na obisku sem bil, jedli smo, nič takega!«

»Ni morda preskočila kakšna iskrica sovraštva?« je vztrajala postava.

»Lej, miško,« je zdaj vzrojil Neron in se dvignil v stolu, »s Holtom sva igrala skupaj v bendu. Bil je trobentač, ne preveč dober, daleč od tega! Ampak mislim, da je bil preneumen, da bi me špecal. Naredil sem par napak, jih odsedel in to je to! A lahko zdaj nehaš?«

»Komu ti to miško?« je vzrojila postava.

»Urh, nehaj!« se je zdaj oglasil preiskovalni sodnik. »Nobenih pravih dokazov nimamo proti gospodu. Res je, kar pravi. Odsedel je.«

Postava je prhnila in udarila s pestjo v zid. Zabolelo jo je, pa je zato dodala še precej dolg nnnngh. Neron se je glasno zasmejal. Navsezadnje se je imel za kaj smejati – v pičlih nekaj minutah je opustil dolgoletno škodljivo razvado.

»Uradno, Urh,« je nadaljeval preiskovalni sodnik, »je bila nesreča. Ampak saj veste,« se je zdaj obrnil k Neronu, »svoje delo moramo opraviti, razumete?«

Neron je skomignil z rameni.

»To je vaša stvar!« je rekel.

»Urh, gospoda bomo izpustili!« je rekel preiskovalni sodnik. Postava si je še vedno dajala opravka z bolečo roko. Prav malo jo je brigalo za preiskovalnega sodnika.

»Bil je v kitajskih ječah,« je preiskovalni sodnik namignil na postavo. »Trd je. Ni pa slab. Ali pa morda je tudi slab, kaj pa vem. V glavnem je trd. Take potrebujemo. Niso vsi odsedeli kot vi.«

Neron je spet skomignil.

»Me veseli, da izstopam!« je zamrmral.

»Kaj počnete zdaj?« je zanimalo preiskovalnega sodnika.

»Zavarovalne police prodaja,« se je oglasilo iz kota.

»Kot je rekel,« je prikimal Neron.

»Pa gre?«

»Kaj pravite?« je Neron malce postrani pogledal preiskovalnega sodnika. »Mislite, da je enostavno, če imate kartoteko?«

Preiskovalni sodnik ni odgovoril.