Na prvem ovinku (1999)
Besedila in glasba: MATEJ KRAJNC
Oblikovanje ovitka: BORUT MAJCEN
Gost na plošči: GORAN RADIČ - kitara (Puf, Po božiču, 3.10.)
Posneto v: studiu ČINČ, Ljubljana (1996-97) in studiu LIFE, Celje (1999)
Spremna beseda: JANE WEBER, Radio Slovenija
1. Peronska
2. Bangladeš
3. Poznojesenska pesem
4. Puf
5. Po božiču
6. Edini v redu
7. Film
8. Balada o gospodu, ki je rad krmil vrabce
9. Manica
10. Rokoko
11. Bilo je spomladi
12. Prelepe rjave oči
13. Balada o večeru z Dostojevskim
14. Elvis
15. Dobra babnca
16. Snob (Blues jedrske konice)
17. 3.10.
Spremna beseda Janeta Webra:
Kantavtorji so na slovenskem glasbenem prizorišču nekakšna stalnica in lahko smo veseli, da tudi mladi glasbeniki stopajo na trubadurske glasbene poti. Matej Krajnc je bolj znan v pesniškem svetu, z albumom z naslovom Na prvem ovinku pa odločno stopa tudi v neskončni svet glasbe. Vesel sem, da mu je te pesmi po več letih naporov in snemanj v dragih studiih končno uspelo spraviti na ploščo, in želim mu, da bi z njimi dosegel čim več poslušalcev.
V glasbi Mateja Krajnca se srečujejo raznovrstni glasbeni vplivi. Na nadobudnega in izjemno plodovitega avtorja - napisal je že več kot petsto skladb - so vplivali številni tuji kantavtorji z vedno navzočim Bobom Dylanom na čelu, še bolj razveseljivo pa je, da je v Matejevi glasbi zaznavno razpoloženje, ki ga slovenski poslušalec pozna s plošč slovenskih avtorjev Tomaža Domicelja, Tomaža Pengova in Adija Smolarja. Matej Krajnc ima zelo široko pesniško tematiko. Piše zbadljive angažirane pesmi - takšna je recimo Snob (Blues Jedrske Konice), v njegovem repertoarju je najti pesmi z lokalno tematiko - v tem slogu je skladba Bangladeš, ki jo bodo dobro razumeli Celjani -, slišati pa je tudi bolj ponotranjene balade, iz katerih izžareva prava pesniška duša. Mateja ne poznam dolgo, vendar mi je bilo že ob nekaj srečanjih jasno, da ta zagnani fant ljubi glasbo. Lahko zapišem, da me je v pogovorih prepričal, da plošče nekaterih glasbenikov, ki so tudi meni ljubi, pozna do obisti in da se je učil pri pravih učiteljih. Verjamem tudi, da bomo v prihodnosti dočakali še več njegovih plošč in predvsem še več njegovih pesmi, ki bodo ob spremljavi kitarskih strun in prodornega zvena orglic zaživele v še bolj privlačni obliki, kot je pesniška zbirka. Glasba namreč daje pesmi posebno kozmično razsežnost, čeprav nas je že legendarni Townes Van Zandt, po mojem mnenju najpomembnejši ameriški kantavtor, sicer pa učenec sijajnega pesnika Roberta Frosta, naučil, da mora biti pesem popolna že na papirju in da je glasba samo prestižen dodatek, ki ga zmorejo ustvariti le izbranci.
Matej Krajnc je s prvencem zvozil prvi ovinek in zdi se, da nam njegove nove pesmi že odzvanjajo v glasbenih mislih. Mi kritiki in glasbeni novinarji včasih delamo napako, ko razlagamo poezijo najboljših pesnikov v rocku. Pesmi Mateja Krajnca so neposredne in zato našemu občinstvu razumljive že ob prvem poslušanju, čeprav moramo vedeti, da ima pesem lahko tudi več pomenov. Če bi že moral glasbi in poeziji Mateja Krajnca najti primerjavo, bi jo mogoče našel na ploščah Loudona Wainwrighta. Upam, da bo Matej še naprej stopal v njegovi smeri.
Jane Weber, Radio Slovenija