New Dust Bowl (2012)
Slušaj najglasnije!
izid v marcu 2012
01. Baskerville
02. Karamela v grlu
03. Plašč
04. Post
05. Priporočeno
06. Lexaurin blues
07. New Dust Bowl Blues
08. Grupa TNT
09. Ko je toča že pobila
10. Pogrom
Ko sem pisal PESMI ZA GOSPODARSKO KRIZO, so se mi rojevale že nove pesmi, nekoliko drugačne, a po štimungi morda še malce pikrejše in ostrejše; jasno je bilo, da sodijo v čisto svoje okolje ne nujno nadaljevanja PZGK,
BASKERVILLE
Močvirje se
manjša v pljunek.
Dan na natrgani
niti visi.
Sneg bo pobralo,
a to nas ne briga.
Vsak izmed nas
na svoji veji sedi.
Baskerville ...
Baskerville ...
Baskerville ...
Stare gospe
dobivajo nahod.
Mlade gospe
dobivajo spleen.
Vmesne gospe
imajo čajanke.
Pijejo čaj,
ki diši kot bencin.
Baskerville ...
Baskerville ...
Baskerville ...
Stapletona
požrejo metulji.
Vpije o časti,
a metuljem ni mar.
Odprejo se vrata,
prikaže se ščurek.
Priklanjamo se:
ukazuj nam, vladar!
Baskerville ...
Baskerville ...
Baskerville ...
Močvirje se
manjša v pljunek.
Naše oči
zaznavajo noč.
Dva milijona glasov
žebra litanije
in zima poišče
strokovno pomoč.
Baskerville ...
Baskerville ...
Baskerville ...
KARAMELA V GRLU
Komur se karamela v grlu zatakne,
naj prvi kamen zaluča.
Sledijo mu divji vaščani,
derejo se na vsa pljuča.
Življenje mine kot kamen,
kamen pa redko mineva.
Od ene žetve do druge
zgolj setveni čas upošteva.
Nebesa ga ne srbijo,
nima nagnjenj do spanja.
In nikoli ne gre na kolena,
ko k maši v zvoniku pozvanja ...
Divji vaščani norijo.
Lučajo, da je kaj.
Kdor prvi podre medvedka,
dobi tuje otroštvo nazaj ...
PLAŠČ
Plašč naredi človeka,
tega, ki ga ukrade,
in ura gre na dvoje,
takole, iz navade,
čas je relativen
v soseski, ki ne spi,
v vrtovih brez ograj
in v vetru, ki ga ni.
Plašč marsikaj prenese,
človek prenese vse
in ura se previje,
napredek pa umre;
zdi se, da avtocesta
žgoli kot Doris Day
in tisti, ki se smeje,
bo najbrž Danny Kaye.
S plaščem pokrijem ženo,
z ženo pa deficit
in prvo tnalo poči
in prvi hipokrit,
ki vidi, da je zima
zdesetkala vasi,
se gre bratit z vrtovi
in z vetrom, ki ga ni.
Plašč marsikaj prenese,
človek prenese vse
in ura se previje,
napredek pa umre;
zdi se, da avtocesta
žgoli kot Doris Day
in tisti, ki se smeje,
bo najbrž Danny Kaye.
POST
Dajmo se
postit veselo,
maherji so
že na delu,
štejejo,
blagajna poje,
vsakemu
oddringa svoje.
Mamici copate,
očku tri kravate,
meni časopis,
prijavo za soldate ...
Dajmo plesat
zimske plese,
preden koga
kam zanese,
cifro obkrožiš
pred imenom,
pa z veseljem,
pa iskreno.
Borza vpije,
borza skače,
post ji da
za nove hlače,
obleče jih,
kazalec poje,
vsakemu
odšteje svoje.
Mamici copate,
očku tri kravate,
a sredinec meni,
ki radi me imate.
Dajmo se
postit veselo,
pusti šunko,
mocarelo,
pusti poobedek,
draga,
post je dober,
ker pomaga ...
Zvon iz cerkvice
pozvanja,
vsi pokonci,
konec spanja,
bog nas kliče:
dragi, mili,
niste se
dovolj postili.
Dajmo se
postit veselo,
maherji so
že na delu,
štejejo,
blagajna poje,
vsakemu
oddringa svoje.
Mamici copate,
očku tri kravate,
meni pa krvi
za dolge zimske dni ...
PRIPOROČENO
Vemo, kdo laže,
vemo, kdo krade,
kdo koga ubije
in kdo v pekel pade
in kdo za zaveso
zadavi Poirota
in stopi pred svate
brez kapljice znoja.
Pismo napiše,
po robovih ga zloži,
se dvakrat s peresom
podrgne po koži,
da mu iz podlakta
priteče črnilo;
ne bo ga dovolj,
a nakracal bo, za silo.
Rdeče in črno
in belo in sivo
in vmesni odtenki
in točeno pivo
in čudna postava,
ki spominja na ženo
in svet, odpakiran
priporočeno ...
LEXAURIN BLUES
One for the money,
two for the show,
na obronkih naselja
ždi nekaj tatov,
kradejo spanec,
mir in tišino,
čas in spokoj
in zgodovino.
Vsi bi kaj rekli,
a nočejo reči,
je treba živeti,
molčati in teči
reverz motokros
čez Proteusland;
že Trubar je klel,
a on je bil protestant ...
Vsi bi kaj spili
in spijejo radi,
pokrpajo jih
domači nomadi,
pokrpajo jih
naglušni mužiki,
ki imajo vse,
kar imajo veliki.
One for the money,
two for the show,
odkrijmo klobuke
v čast praznikov!
Medalje frčijo
v narisan vodnjak
in vlak, ki prihaja,
je Legoland vlak ...
NEW DUST BOWL BLUES
Na poti je mož,
trobento ima.
Na poti je mož,
trobento ima.
Kadilo in miro,
špricer namesto zlata.
Sto avtobusov
po deželi hrumi.
Sto avtobusov
po deželi hrumi.
Bencina jim zmanjka,
noč jih lovi.
Prah se vali
iz kuhinj in shramb.
Prah se vali
iz kuhinj in shramb.
Iz dolin in kotlin
iz knjig in reklam.
Nebodigalen
si grob porahlja.
Nebodigalen
si grob porahlja.
Nebodigaglasen
mu spati ne da.
In mačke umirajo,
pokajo šipe.
Mačke umirajo,
pokajo šipe.
Kapi so kapi
in gripe so gripe.
In čuk se odloči:
poroke ne bo.
Čuk se odloči:
poroke ne bo.
Predporočno pogodbo
je vzel kdo ve, kdo.
Mala nadloga
postaja velika.
Mala nadloga
postaja velika.
Lej ga, soseda,
kako se spotika!
Tale kitara
fašiste pobija.
Tale kitara
fašiste pobija.
Če koga prezre,
ga zdrobi depresija ...
GRUPA TNT
Ščurek na zidu
se ne sprašuje,
ali sneži
ali dežuje,
ali je v juhi
košček mesa,
ali je eden
ali sta dva.
Ko vrata odpiramo,
zid se odkruši,
nihče ne pove,
kar leži mu na duši,
beden občutek
pa traja in traja,
ko eden jamra,
drug se usaja.
In svet se vrti,
črn in bel,
kmalu bo samemu
sebi verjel,
da je vmes črta
ali krivulja,
da eden baraba je,
drugi pa hulja.
Sekajo drva
prihuljeni dnevi,
niso več kos
nobeni zadevi.
Če vas zanima,
kdo dal bo mat,
vprašajte pesnika –
on je bogat!
KO JE TOČA ŽE POBILA
Prepozno je zvoniti,
ko je toča že pobila,
Čeljustnika grabiti za brado,
čakati, da se bo posrebrila,
umreti, ne da bi vedel,
kako je, ko odklenejo vrata
stare sanje o sreči
zmedenega soldata.
In Levstik bridko zajoče,
ker ve, da je njegov čas mimo,
pokrijemo ga z zastavo,
mu srečno pot zaželimo,
damo ga na kovanec,
vklešemo mu ga v žaro,
poveznemo nanjo klobuk,
pristavimo še kitaro ...
Prepozno je zvoniti,
ko je toča že pobila,
deklica z dvema imenoma
še tretje je ulovila,
pastiriji kažejo k soncu,
sonce na domovino,
a domovina je ujeta,
potisnjena v strelsko lino ...
Prepozno je zvoniti,
ko je toča že pobila,
Čeljustnika grabiti za brado,
čakati, da se bo posrebrila,
umreti, ne da bi vedel,
kako je, ko odklenejo vrata
stare sanje o sreči
zmedenega soldata.
POGROM
Ljudevit Gaj
se veselo nasmiha,
nesreča je soda,
sreča je liha
in vitezi imajo
čudne oklepe
in njihove pesmi
niso več lepe.
Profesor Xkappa
nič več ne izumlja,
piše romane
in svet poneumlja,
njegov pomočnik
že spet išče vijak
in Puškin je delavske
matere svak.
Težke so, težke,
težke pesti,
a včasih še vedno
prelahke, se zdi.
Noe opozarja,
dolg govor ima,
a Noe je starec,
ne slišimo ga ...
Gore bučijo
in trkajo zvoni
in nekdo se spet
nekomu prikloni
in mavrica pride,
obleče nebo,
a kar je na koncu,
ni nujno zlato.
Hrešči, hrešči svet
s starih vinilk,
obrača se v mlinu
rdečih številk,
včeraj sem videl
staro Sibilo,
jedla je prst,
črvivo in gnilo.
Abraham dviga
nad Izaka nož,
beremo, vpijemo:
ne, pa ne boš!
A je prepozno,
kri oškropi stene
in težke pesti
se zazdijo jeklene ...
Besedila, glasba, glas, orglice: Matej Krajnc
Posneto v studiu Attic, marec 2012