Pesmi za gospodarsko krizo (2012)
MK Records samozaložba (omejena naklada 50 izvodov, izdelanih ročno)
Uraden izid: Slušaj najglasnije, 2012
Pesmi za ploščo sem pisal v letih 2010 in 11, želel sem, da bi imeli nekakšno "protestno" angažirano štimungo, ki je dandanes v našem prostoru primanjkuje, čeprav je bila prav umetnost vedno tista, ki je bila "on the cutting edge" in opozarjala na probleme v družbi. No, že Bruce Springsteen je ugotovil, da rokenrol ne spreminja (več) sveta, pesmi s sporočili oz. uglasbena poezija pa je pri nas bolj v medijskem mrku. Nič zato, sedel sem in v enem kosu odbil dvanajst izvirnih pesmi, sicer pripravljenih tudi za pesniško zbirko Sturm und drang po presoji trgovskega potnika, ki jo bom izdal enkrat v prihodnosti. V imenu poezije sem aktualističnost položil med vrstice in jo ponekod oblekel v intertekstualno obleko, saj navsezadnje ne gre za poročevalstvo, ampak za literaturo. Ko so me povabili k sodelovanju pri projektu zasedbe Filozofske fakutete, točneje, da bi sodeloval na kantavtorskem koncertu ob tej priložnosti, sem pomislil, da bi bilo fino zapeti Dylanovo Times They Are A-Changin'. Prepesnitev sem v grobem imel že nekaj časa, malce sem jo še popravil in posnel v dopoldnevu pred koncertom, še isti dan pa jo tudi promptno prijavil kot priredbo za pridobitev avtorskih pravic. Nastop je uspel, posnetki tudi. Sprva sem premišljeval, da bi k projektu povabil zasedbo Fretles citre, ki so sodelovale na ploščah Zeitgeist in Šalinduk, nato pa se mi je posvetilo, da je že skupen naslov posnetkov in sam koncept projekta tak, da je najbolje, če posnetki ostanejo, kot so. Zategadelj jih nisem dal niti v mastering, ampak jih pustil surove z nekaj manjšimi popravki in zdi se mi, da tako tudi najbolje funkcionirajo.
Album ima tri različne naslovnice, zadnja, barvna, je uradna.
PRAZNIK PROMISKUITETNIH GARDEDAM
Svet je okrašen
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Zdi se urejen
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Zdi se kakor nov,
zdi se, da se dobro mu godi.
Na križiščih pa udje postave
mahajo s pahljačami.
Božič letos pade
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Kdor laže, tudi krade
na praznik promiskuitetnih gardedam.
Neveste se vrste,
vse bi se zaobljubile čim prej,
a matičarji
na praznik zabingljajo z vej.
Kako tako
vroče v hipu je postalo?
Ležim oblečen,
v upanju, da se mi lepše bo sanjalo ...
A veter se krepi,
še dobro, da ga ne zanima, kam ...
In mrak sobo razsvetli
na praznik promiskuitetnih gardedam.
BLATO
Mmm, kako je dobro blato,
blato nam ugaja,
lej, iz blata na vse veke
krasen kolos vstaja.
Eno oko ima iz papirja,
drugo iz pločevinke,
krog vratu ima košaro,
prodajal bo spominke.
Deklica pa gre po vodo
in kokoši jare,
ko bo stara, bo gotovo
izdala memoare.
Gremo mamam pet pod okno
lepe sevdalinke,
prej pa še od kolosa
pokupimo spominke.
Gremo glino žgat na polje
in koruzo krast –
kdor nakrade več koruze,
slava mu in čast!
Deklica pa gre po vodo
in kokoši jare,
ko bo stara, bo gotovo
izdala memoare.
Eno leto bo okoli,
eno desetletje,
gremo na zeleno travco
spet nabirat cvetje.
Gremo na pokopališča
marmor porazirat,
kmalu bomo večno živi,
ni se za sekirat!
Deklica pa gre po vodo
in kokoši jare,
ko bo stara, bo gotovo
izdala memoare.
Mmm, kako je dobro blato,
blato nam ugaja,
lej, iz blata na vse veke
krasen kolos vstaja.
Zobe ima iz čistega
in živega srebra,
lej, kako lepo, prijazno
otrokom se smehlja!
Deklica pa gre po vodo
in kokoši jare,
ko bo stara, bo gotovo
izdala memoare.
ŠE ENA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO
Utrujen od samega petja
sem se odločil za molk.
Zdržal sem celo minuto,
odmor ni bil preveč dolg,
pogledal sem se v zrcalo,
odsev me je oslepil.
Po zemlji naši sem hodil,
v grmovju se izgubil.
Hajd, urno pisala v roke,
čas je za aperitiv –
kdor se bo prvi obesil,
bo prvi požirek dobil.
Kdor bo ostal brez požirka,
na gavgah bo dehidriral.
To itak je bolje zanj –
kaj bi počasi umiral!
Po zemlji naši sem hodil,
porabil drobiž za sproti,
pobiral ga od beračev,
če se je kak našel na poti,
spal na parkirnih prostorih,
pod šleperji olje tankal,
preštel vse vrhove Triglava,
če bi morda kakšen manjkal.
Kako se nebo razburja!
Neurja imajo sistem!
Premokro je, da bi na oslu
pojezdil v Jeruzalem!
Prevroče je, da bi z lokom
naravnost v jabolko meril.
Wilhelm Tell ni bil stoik,
vrag se je zgolj šopiril.
Po zemlji naši sem hodil
in štel pasti za lisice.
Letne čase sem razdelil
na dobre in slabe novice.
Gledal sem pod kamenje,
močeradom zavijal vratove.
Postopki so vedno isti,
samo finese so nove.
Pogledal sem se v zrcalo,
odsev me je oslepil.
Po zemlji naši sem hodil,
v grmovju se izgubil.
GOSPODAR
Odkrij klobuk
in skrij denar,
glej, prihaja
gospodar.
Velik je
in pljuje kri,
sekira gleda
mu iz oči.
Bodi priden
in se uči,
okoli deklic
se ne suči,
deklicam
daj raje mir,
gospodar z njimi
bo zvečer.
Valptom nazaj
ne jezikaj,
če rad bi govoril
še kdaj;
ne skrivaj svinje,
pokaži žito,
gospodar ve,
kje je kaj skrito!
Če mu graščino
boš požgal,
te gospodar
bo poiskal
in trg boš gledal
kakor ptič,
na gavgah te
bo vzel hudič.
Ne stokaj in
nikar ne laži,
nocoj je gospodar
na straži;
velik je
in pljuje kri,
sekira gleda
mu iz oči.
CARPE DIEM
Užij dan,
pokoplji ga v žari,
zberi njegov
harem na kup;
če ga pobiješ
z mladim kamnom,
bo še naprej
bruhal strup.
Če ga pobiješ
s črnim humorjem,
bo umiral
vekomaj;
užij dan,
pokoplji ga v žari,
njegovim muham
se ne daj!
Oblaki so taki
in tudi drugačni,
pljuvajo vodo
in tudi prezir;
dan jim je čudno
brezkompromisno podložen,
pobij ga že vendar,
da dal bo mir!
Slišim zvoke,
slišim čelo,
slišim citre
in pavke tudi;
na koledarju
je prepovedana smer
in Tone Seliškar
je pravzaprav Rudi.
Užij dan
in njegovo družino,
časnik preberi,
čevlje si umij;
potem pa nad dan
dvigni krepelo
in mu pokaži,
kdo pravzaprav si!
UMIRAM POČASI
Umiram počasi,
ker me nihče noče ustrelit.
Vsi se držijo za glave,
ko iz mene curlja.
Hropeč bi narekoval oporoko,
a notar ima mačka, bandit …
Umiram počasi,
javna snaga me v rokah ima.
Umiram počasi,
ker se svet izjasnit ne zna:
me pustijo izkrvavet,
me bodo imeli na vesti?
Debata je vroča,
na trenutke evforična,
a pometači so hitrejši,
saj nočejo pack na cesti …
Umiram počasi,
na hipe se fino mi zdi:
brundam si nekrolog,
svet pa se ne more zediniti …
Umiram počasi,
a zdaj mi to prehaja v navado.
Saj je samo nekaj fatalnih poškodb,
jebi ga!
Na videz sem še vedno šik
in večina gleda fasado,
ravnokar mi je pomežiknila
mimoidoča gospa.
Umiram počasi –
sploh nisem vedel, da je toliko krvi na svetu,
ampak kot kaže, je moja –
čemu bi bentil!
Vsak čas bom kot Nosferatu
v svojem zadnjem naletu:
žejen kot pes, a pred mano bo nekdo
vse tole popil …
Umiram počasi,
na hipe se fino mi zdi:
brundam si nekrolog,
svet pa se ne more zediniti …
NE SE DOTIKAT MOJIH KROGOV
Morda se komu zdim mahnjen, ko na drevesa
s kljukicami pripenjam odpihnjene liste.
Vedno sem bil tak,
le poznali me niste.
Zdaj pa so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
Dokler ne bo spet konjskih tatov,
jih bo marsikdo fasal s kopiti.
Najtrši garači se znova zbujajo
z žulji na riti.
Zdaj pa so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
Ne se dotikat mojih krogov,
ker lahko postanejo kvadrati!
Dolgo sem jih krotil,
niso se pustili obkroževati.
Zdaj pa so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
Pretuhtajmo znova formule
za srečno življenje …
Tropi ovac so nam blizu,
a manjka nam potrpljenje …
Zdaj pa so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
Kaj bo, če bo izpod Pece
kdaj pokukala znana nam brada?
Če bo sosedova stara srajca
spet postala železna navada?
A zdaj so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
Ne se dotikat mojih krogov,
ker lahko postanejo kvadrati!
Dolgo sem jih krotil,
niso se pustili obkroževati.
Zdaj pa so časi,
ko se prebujajo gnezda na glavah
in na ulicah ubijajo Done Kihote,
ker nimajo pravih grbov na svojih zastavah.
DIVJI ZAHOD
Špica vrti se,
imena letijo,
kdo bo zabremzal
tole kočijo;
puščice švigajo
od vsepovsod,
menda smo prispeli
na Divji Zahod.
Izidor je
ovčice napasel,
zdaj tukajle v senci
ga čaka Jane Russell,
matere ni,
da prišla bi s potico;
smodnik narekuje
o svetu resnico.
Kirk Douglas je resen,
John Wayne pa še bolj,
če ime ti je Franci,
zdaj ni več dovolj.
Ni več dovolj,
če zašpilaš Golico,
smodnik narekuje
o svetu resnico.
Nikar ne obešaj
klobase nad prag,
medtem ko pred nosom
ti ropajo vlak.
Saj, skočiš na konja,
zdrviš vsepočez,
a kaj, ko žal nisi
Pony Express.
Nisi zategel
kot Billy the Kid,
pustiš, da ti drugi
vlečejo nit.
Zvečer si brez skalpa
in rečeš si: šment,
zakaj tamle spodaj
piše The End?
Igralska zasedba
se v glavnem ponavlja,
scenarij se vedno bolj
poenostavlja;
z veseljem greš v kino
znova vsak dan
in prideš na koncu
ven prerešetan.
ZADNJA PESEM ZA GOSPODARSKO KRIZO
Kako je lep svet,
poje Louis Armstrong,
lep svet pa na vrtu
nabija pingpong,
zmaguje, ker ve,
kako goljufat,
njegova lepota
nam diha za vrat.
In pride jesen
in pride Margot
in stikamo glave,
zijamo za njo,
dvigujemo robčke,
pa smrkamo tudi,
prijazen prehlad,
nikar se ne múdi!
Po poti navzdol
se kamenje razblini
in horizont
rahlo prej poživini
in medla nevihta
se razbesni –
povej, kako stopaš
in povem ti, kdo si!