Prigotovitve (2010)

Slušaj najglasnije!

Album PRIGOTOVITVE je bil posnet spomladi 2010 kot NEKAJ, KAR JE V ZRAKU. Kot tak naj bi izšel avgusta 2010, vendar je ostal v predalu. Osem pesmi s prvotnega albuma, ki je imel deset pesmi, bo v decembru 2010 ugledalo luč sveta kot PRIGOTOVITVE pri Slušaj najglasnije! v Zagrebu. Album se začne s kontemplacijo smrti in konča z optimističnim pogledom v prihodnost, ljubezensko pesmijo bodoči soprogi. Ko so pesmi nastajale, sem živel med Bežigradom in Starim trgom v Ljubljani in pesmi so dokument teh tranzicij ter mojih srečevanj z novo prihodnostjo.

Večina pesmi je v tekstovni obliki bila objavljena v reviji SRP.

01. RB7  2.19*

02. Drobiž /Small Change/  3.17*

03. Smereka /The Pine Tree Song/  3.08*
04. Megla /The Fog/  3.16*

05. Čimba /The Deed/  2.16*

06. Fotografije /Photographs/  6.07*

07. Strah /Fear/  2.53*

08. Lenka  9.43*

Pesmi in izvedba: Matej Krajnc

Posneto marca 2010 v studiu Attic v Ljubljani

BESEDILA:

RB7 (za Staro Ptico)

Blišč in beda kurtizan gresta pozimi spat.

Utrujena sta od delovne jeseni.

Skoz podstrešno okno gledam nočno vas.

Preutrujen sem, da bi se še naprej prodajal prepoceni.

Duh Stare ptice kitaro mi poda.

Sede in vzame staro škatlo med kolena.

Luči se spet prižgo. Večer je čudno mlad.

Igramo pesmi, ki smo jim že pozabili imena.

Še dobro, da ni več na vratih starih kljuk!

Da so rokovniki izginili v pečeh!

Dovolj imam računic in postaranih obljub!

Kar potrebujem, so neskončne notne črte na dlaneh.

Poskušam se nasmehniti kot Kris Kristofferson,

ko gorgor na sveže ugašam dan.

Hja, prav je imel. Že spet prihaja mavrica.

In daleč sta že blišč in beda kurtizan ...

DROBIŽ

Na prenekateri fronti se dela dan.

V prenekaterem mraku ostane usedlina.

Primež jutra ne popušča,

predolgo so ga učili, kaj je disciplina.

Čez cesto ne maram več,

tam onkraj so čudne veje.

In nekaj, kar je v zraku,

na mojo kapo drobiž našteje.

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?

Zdi se, da jih je zamedlo čez noč.

Zrasle so v čudne jarke.

Nenavaden preobrat, a ne nemogoč.

Čez cesto ne maram več,

tam onkraj so čudne veje.

In nekaj, kar je v zraku,

na mojo kapo drobiž našteje.

Na prenekateri fronti je zmanjkalo pastiric,

ki bi delale družbo vojakom.

Delam se junaškega, ko me nihče ne sliši,

potem pa pobegnem s prvim vlakom.

Čez cesto ne maram več,

tam onkraj so čudne veje.

In nekaj, kar je v zraku,

na mojo kapo drobiž našteje.

December se zdi izmaličen,

a naučil sem se, da ni nič tako, kot se zdi.

Zbudim se, stresem nočne muhe z glave

in vržem v steno rezervne oči.

A čez cesto ne maram več,

tam onkraj so čudne veje.

In nekaj, kar je v zraku,

na mojo kapo drobiž našteje.

SMEREKA

Zgodba je znana; po novem letu vedno

odstranijo smreke in jelke

in čudne božičke, ki viseči nad mestom

plešejo twist.

A zjutraj se kljub temu vsakič znajde

kaka iglica na polici

in dan je spet samemu sebi pantomimik

in ventrilokvist.

Smrečje luči so vztrajno razbijale

veseli december

in vlekle nase tisoče mimoidočih

votlih oči.

Volk samotar pa se je še bolj

zaprl pred vsemi

in z vejico Noetovega goloba zabrisal

težke jesenske sledi.

Sejm bil je živ.

Vsaj tako govorijo.

Tramvaji so vozili

kot nekoč.

Na stopnišču je nekdo

vadil trobento

in klici utrujenih branjevk

so udarjali skozi noč.

Nihče ni kriv, vsak zgolj

po svoje berači;

kje se pri tem znajde in kdo ga dobi,

je pa že druga povest.

Zakaj bi torej popolnoma zatesnil

okno nad smreko?

Zakaj jih tja spod ne postavijo

vsaj še pet ali šest?

Nočni heheti

pa v ništrc polzijo.

Komajda kje

jim še vrata odpro.

Smreka molči

v miru odmrlega mesta

in njen zašiljeni vrh se zdi

kot orjaško oko ...

MEGLA

Prepozno je že, da bi mešetaril s stranmi

iz starih ruskih romanov, do katerih mi ni.

Ana Karenina bo popila tisti svoj čaj

in se kot jaz prevalila na bok in nazaj.

Prepozno je že, da bi si spet do živega šel.

Vem, kako je. To sem nekoč že počel.

Bedel sem do epiloga in še kazalo prebral;

vseeno mi je; česar ne potrebujem, bom zabarantal.

Megla me ne ujezi, znam še stopinje prebrat.

Tudi v trdi temi bom prikolovratil do vrat.

Na kljuko bom obesil listek, naj se čim prej zdani.

Če se ne bo, si bom pač vstavil drugačne oči.

Prepozno je že, da bi spet lomil kovance na pol.

Nočne pršice storijo, da sem zjutraj kot nov.

Trg je sijajno tih. Kar naj ostane tako!

Po njem stare podobe kot Murnovi Vlahi gredo.

Bobby Brown se ne hvalisa več. Umrl je že.

To, da je umrl kot drugi, menda še največ pove.

Večer oživi, kar naenkrat jenja drhtet

in ura je ena in dve in tri in štiri in pet ...

ČIMBA

Na kakem zlizanem pragu mi kdaj še spodrsne,

a tudi, če me zanese v podboj, se nič posebnega ne zgodi.

Pogledam, če je kdo kaj vrezal vanj, to me edino zanima.

Včasih sem imel nozdrvi, zdaj še nosnic skorajda ni.

V stare rokovnike zapisujem nova početja.

Potetovirane sanje odnašam med biološke smeti.

Če kdo pozvoni, mu odbrenkam odhodnico malce glasneje;

malce tišje odide, če že kdo pozvoni.

To, da lahko ob pol treh popoldne grem ven, je privilegij;

da lahko dolge ure ob čaju in toastu sedim.

Preden grem, vedno pomignem zrcalu na vratih.

Ko vidim, kakšno frizuro imam, se zasmejim.

Rock Island Line igram le še na mandolino,

pod prsti mi tista divja lokomotiva brenči.

Včasih zajadram med gusarje kot Seliškarjev Ante,

a se vedno znajdem v patruljnem čolnu, še preden mi 

                                                kdo kaj naredi.

Sanje so čudovite, ker jih tako hitro pozabim.

Čez dan zlagoma tehtam njihov pozabljen nemir.

Ponavljam kot mantro: kdo me bo? Morda vi, dolgopetec?

na melodijo Those lazy hazy crazy days of summer,

                                   of soda and pretzels and beer.

Učili so me, da moram za seboj zaloputniti vrata.

Naučil sem se, kakšen trušč mora nastati ob tem.

Včasih mi še spodrsne na kakšnem zlizanem pragu,

a zdaj vem, kaj sledi. No ja, vsaj mislim, da vem ...

FOTOGRAFIJE

Fotografije frčijo, kot bi jih gledal z vlaka.

Zvijajo se. Ampak kriv je papir.

Nihče več jih ne razpostavlja po postelji.

V kopalnici, kjer je bila občasno temnica, je mir.

V duhove ne verjamem, tako sem se odločil,

ko neko noč nisem mogel spati.

A manj ko verjamem, bolj zavzeto me vsak večer

kakšen prihuljeno čaka za vrati.

Pokrije me in mi zapoje uspavanko

s svojim neslišnim glasom.

Zaprem oči in znova začnem

svoj vsevdiljni Človek ne jezi se s časom.

Fotografije frčijo, kot bi jih gledal z vlaka.

Po standardih verjetno niso bogve kaj.

A črnobele so in dišijo.

Globoko vdihnem za vsa leta nazaj.

V spomine verjamem. Z njimi krasim knjige.

Z njimi se prepričujem, da me še precej lepega čaka.

Nočem pa, da strojevodja kaj zamoči.

Nočem sestopiti z vlaka.

Nočem obstati ob tirnicah in vleči iz kovčka

starih srajc in pulijev iz nagrmadenih dni.

Zemlja je vedno bolj drobljiva.

Vedno bolj med prsti polzi.

Natrosim si sladkorja v vsakdanji kakav.

Okno me čudno gleda.

Narahlo odgrnem zaveso in se zabuljim v zimski dež.

Čudno, pomislim. Že tretja sreda.

Kmalu bom moral vstati in iti.

Sedel bom na avtobus. Prešteval postaje.

Izstopil, ko jih bom preštel na prste vseh rok.

Vrata se bodo odmaknila. To imam najraje.

Pustim si še kak opravek za zvečer.

Fotografij bo vedno dovolj.

Spet bom brskal. Spet bom ravnal zvite lističe

in vmes prepoznaval podobe, ki jih pozabljam vse bolj.

Predolgo je že od takrat.

A to spoznanje ne šteje.

Nerad razmišljam nakopic.

Nocoj brenkanje pride pozneje.

STRAH

Zdi se, da cesta zavije,

zdi se, da dan obmolči.

In strah, ki se v temi rojeva,

ostaja brez senc in krvi.

Zdi se, da srajce železne

brundajo čuden pogrom.

Znak na steni pa kaže

k zapovedanim praznikom.

Stare modrosti so gluhe.

Nove modrosti je strah.

Sedijo pobrite in blede

v prisilnih oblekicah.

In hlapec Jernej se nareja.

Ničesar ne bo požgal.

Klobuk bo odvrgel za hlevom

in ponos zabarantal.

Vse je nekako odsotno.

Mrko na vekomaj.

Displeji nad mestom bolščijo,

že dobro vejo, zakaj.

Stare modrosti so gluhe.

Nove modrosti je strah.

Sedijo pobrite in blede

v prisilnih oblekicah.

Rad bi počakal, a mesec

prehitro je naokrog.

In strah, ki se v temi rojeva,

postavlja si slavolok.

Stare modrosti so gluhe.

Nove modrosti je strah.

Sedijo pobrite in blede

v prisilnih oblekicah.

LENKA

Pasjeglavci niso nikoli bili klasično pravljična bitja.

Morda ravno zato nosiva njihovo ime.

Dan se uleže na pločnik in noče oditi.

Zbiral je tudi podpise, a natančno za kaj, ne pove.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Vsako jutro kdo prodaja dušo mimoidočim.

Nekateri zanjo plačajo, drugi ne.

Samo grdo pogledajo in ne vejo, da jih nekdo opazuje z okna.

Imajo argumente za to, a premalo jih je.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Glej, tamle tečejo irske gospe.

Plemenite so in težke čevlje imajo.

Dan se uleže prednje in noče oditi.

Imajo drobiž, a mu ga ne dajo.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Flatley ne bo več tolkel po starih delih mesta.

Drago je moral plačati, ker je odkrušil Robbov vodnjak.

Dan ga je skušal zakrpati, a so ga zaprli.

Zdaj v čudnih celicah čaka že zdavnaj pohojeni mrak.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Mesto šumi, kot bi ga kdo napolnil z razumom.

Razum šumi, ker ga je strah.

Radiatorji v starih sobah so venomer vroči.

No ja, odvisno, kdo se ustavi ob zavesah in polknicah.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Preteklo je že nekaj časa od prvega mraka.

Barbra Streisand še vedno poje o ljudeh.

Kdo koga potrebuje, kdo komu da roko okrog vratu?

Kdo jo umakne, ker se boji, da bi kakšno srce končalo v smeteh?

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Goethe se je zaklošaril. Ni znal izkoristiti vetra.

Dnevi brezvetrja so ga še bolj zmedli.

Še preden ga je pobral Faust, je zakrilil z rokami

in hotel zaplesati kot Michael Flatley.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Preteklo je že nekaj časa od prvega jutra.

Prva bližina je bila takrat še drugje doma.

Podlegle so ji vse olimpijske discipline,

ki ne vejo, da se z vilico in nožem ne pride do srca.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Pasjeglavci rohnijo. Nikogar ni več na oknu.

Ampak okno je še. In tudi kocke so še.

In spodaj smereka, ki lovi prve snežinke.

Padajo mimo. Razumljivo, zmedle so se.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.

Ha, pasjeglavci niso nikoli bili klasično pravljična bitja.

Nikoli niso vpili pionirski hura.

Ne glede na zapuščene ključavnice drugega nadstropja,

bova za vedno ostala v svojem centru doma.

Pusti, da se rahlo zmrači,

da mrak odpihne čudne žalosti,

pusti dan, naj se v lastnem ognju cvre,

midva veva, koliko ga je.