Tekoma (2009)

DOPOLNJEN PONATIS: Vse zaudarja po tišini, Slušaj najglasnije, 2011

Slišal sem zvonove

Kar se komu zazdi

Smrt med sosedi

Tišina

Star družinski album

Duh po Dickensu

Še bolj

Vsevdilj

Nagovor mojim

Slišal sem zvonove

Vse pesmi: MATEJ KRAJNC (glas, kitara, orglice)

Posneto v studiu Attic, LJ, snemanje in miks Krešimir Tomec

Vse se je začelo temnega silvestrskega jutra v februarju 1812, ko je Avstrijo zajela grozovita nevihta. Dr. Milko Poštrak, sicer sociolog, je poslušal v sivo oblečeno ploščo, takrat narejeno iz temnega borovega lesa. V svojih Dnevnikih 1803-1877 je med drugim zapisal:

Pri Mateju Krajncu me je vedno znova navduševala in hkrati spravljala ob živce njegova neskončna otroško
naivna sposobnost čudenja, navdušenja nad navideznimi vsakdanjostmi in navideznimi samoumevnostmi.
Ne samo, da je nadvse samosvoja in nenavadna pojava na slovenskem prizorišču. Dobesedno. Je tudi neke
vrste prikazen, duh. Po eni strani se zdi, da je skoraj neopažen, čeprav od otroštva objavlja pesniške
zbirke, sedaj tudi romane in glasbo iz in ob njih, ob tem plošče, sam ali s kako zasedbo. Plošče, kot recimo
tiste z naslovi Vse pesmi so tihe, Likvidamber in Prepozno za svetnike, ki jih mirno uvrščamo v sam vrh
tovrstnega sodobnega slovenskega ustvarjanja, od Odpotovanj Tomaža Pengova, preko Cocktaila Marka
Breclja, do Lovljenja ritma Toneta Škrjanca in Janija Mujiča ali Demetra z Uvodom v strastno. Različnih
plošč različnih, vedno edinstvenih in neponovljivih ustvarjalcev. Ob njih in z njimi potuje Matej Krajnc,
njegove plošče izhajajo in izginjajo. Vendar ostajajo. Skrajni čas, da mu posvetimo ustrezno pozornost.
Pesmi, zbrane na Tekomi, razvidno nadaljujejo omenjeni niz. Ne zgolj zato, ker so spet in še vedno tihe, ne
zgolj zato, ker se na Likvidamber kar neposredno navezuje drobec besedila iz pesmi Star družinski album,
ne zgolj zato, ker so pesmi o tej in oni strani, o svetu in svetnikih. In apostolih. O odhodih, o topi bolečini
ob njih, kjer jih ne bo, a bo vseeno stal in se spominjal. Navidezno samoumevna minljivost skozi oči še
vedno otroško naivno čudečega se zareže po dickensovsko globlje in ostreje.
Pesmi zvenijo, kot da so odigrane in odpete prvič. In edinkrat. Ta neponovljivost čustva, ki te najbolj
silovito preplavi enkrat, nato pa jo - neponovljivost čustva - ujeto v pesem, ob vsakem novem petju, ob
vsakem novem poslušanju, poskušaš vedno znova ponovno začutiti. Krhke izvedbe, ko se prsti na kitari
skoraj zapletejo, tudi zato, ker nekoliko drhtijo ob posvečenosti trenutka …