Vse pesmi so tihe (2002)
Posneto v Placu, Celje in Parižljah pri Polzeli jeseni 2002.
Tonska mojstra: Boštjan Dermol in Aleš Uratnik.
Založil KUD Štempihar.
Vse pesmi in izvedbe: Matej Krajnc, razen 13 - pesem in izvedba: Goran Radič Gec
01. Jesen
02. Ljubezen gre v fade out
03. Drugam
04. Ples
05. Dale Watson Blues
06. Marija
07. Ljubezen krvavi
08. Poznonovembrska
09. Pengov
10. Prvi krog pekla
11. Obračun
12. Adrijana v mojih očeh
13. Hieronimus
JESEN
Jesen,
kostanji namesto oči
in hladna jutra
na koncu olistanih poti
in težki plugi
predzimskih skrbi
in mračni kriki srca,
ki na dežju stoji.
Jesen,
prehitevalni pasovi molče,
blindirane besede
in svečke, ki prehitro dogore
na novembrskih grobovih
ljubezni, ki je umrla zastonj
in osamljen poljub,
ki čaka, da bo kdo prišel ponj...
Jesen
in drevesa brez oblek
in siva prostitucija neba
in v prsih prvi sneg;
tu pa tam kdo stika po smeteh,
ne da bi vedel, kaj počne
in koledar osivi
in ljubezen je
jesen...
LJUBEZEN GRE V FADE-OUT
Zbudim se,
dan je kakor vsak drug,
oblaki orjejo po nebu
kakor kakšen plug
in sonce je videti
kot zablodeli astronavt
in ljubezen gre v fade-out...
Karizma dneva
je preveč za moje oči,
spustim zavese,
da pohištvo ne oslepi,
na mizi ležijo
Menart, Byron in Plavt
in ljubezen gre v fade-out.
Tvoje fotografije
sem poslal priporočeno
z majhnim listkom,
da mi je pravzaprav vseeno,
tvoj spomin
sem zakopal na vrt,
zdaj bo tam lepo
v prisilnem jopiču zaprt...
Čas polzi
med stopnicami do sobe,
pločniki vsrkavajo ljudi
kot kakšne čudne gobe,
oblečem si nasmeh
in sem ljubimec, tat in skavt
in ljubezen gre v fade-out...
DRUGAM
Luna je šla drugam
in jaz grem drugam
in odsev luči v luži ob trotoarju
je zapit in sam;
cerkveni zvonik se zvira
in pleše polnočni step
in oblaki se z njim love...
Tvoj zadnji nasmeh
me je preselil vase,
veter v tvojih očeh
mi povedal je vse.
Luna je šla drugam
in jaz grem drugam
in kar se z jutrom konča,
se z nočjo spet začne.
In sence na oknih
so tako blizu,
a ko jih primem,
mi prebodejo dlan;
luna je šla drugam
in jaz grem drugam
s tvojo sliko v žepu
in polnimi nedri ciklam;
s tvojo sliko v žepu
in staro torbo iz skaja
in čepico, na kateri piše
TV-prodaja.
Nebo bruha zvezde
in moje oči čudne rubine
in neslišni koraki donijo
iz nočne tišine...
PLES
Plesal sem med tvojimi svetovi.
Bil privezan sem na nitko dna.
Nitko so odpihnili vetrovi,
preden si jim sploh ukazala.
Rasel sem med čudnimi upori
tvojih žrtev, tvojih trpkih mož.
Vsi bili so hladni, skoraj nori,
oblečeni v opravo iz ovčjih kož.
In pred njimi divje mažoretke.
Klicale so tvoje novo ime.
Dvigale so roke v tvoje spletke,
pridno hodile, a kam, kdo ve.
Plesal sem med tvojimi rameni.
Včasih z nogo udaril v tvoj nasmeh.
In glasovi, takrat še grleni,
so se ti razblinjali v dlaneh.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Plesal sem po tvojih tankih mrežah.
Bil tvoj pijanec, klošar, brat noči.
Spal sem v tvojih dolgih, mrzlih vežah,
a zbudil se vedno v tuji postelji.
Vedno gledal sem v isti mesec.
Vedno molil iste litanije.
Vedno bil neposvečeni jezdec
skozi tvoje raskave prerije.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Zdaj iz dnevnika sem zbrisal črke.
Zbrisal pesmi, zbrisal memoare.
Kitice postajale so mrke.
Moje roke so postale stare.
Kamen se v vodi je obrnil.
Voda je nemirno vzplapolala.
V tvojo Meko se je veter vrnil.
Vstopil je, a ti si ga nagnala.
Plesal sem in plesal sem in znova
plesal, plesal, kot bi bil uklet.
Ti si vsak dan vračala se z lova.
Vsak dan je kdo drug ležal zadet.
Vsak dan je kdo drug znoj brisal s čela.
Težkal v rokah kamen ali dva.
Upal, da boš zvesto vanj verjela.
Da boš z njim golobe hranila.
O plesal sem med tvojimi strahovi.
Plesal sem in z rokami vihral.
Moji gibi so bili kot novi.
Dolgo vadil sem, da sem jih znal.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
Zdaj izrabil sem že vse korake.
Ni več takih, ki bi jih še znal.
Vse stopinje bodo zdaj enake.
V vseh bo tvoj pogled nekoč obstal.
Komu si svoj bojni klic prodala?
Komu si oddala svoje pse?
Koga z divjo zemljo si zravnala?
Komu v mraku dala upanje?
Kdaj si pila iz krvave reke?
Kdaj ubila sanje nad seboj?
Kdaj ukradla ročno tkane obleke
z običajnim listkom »vedno tvoj«?
DALE WATSON BLUES
Sedim v nakupovalnem centru in gledam ljudi,
ki švigajo mimo.
Pomlad se odpira, a oni beže kot veverice
pred zimo.
Na obrazih jim igrajo iskre, a še najmanjša med njimi je zlagana.
Kaj češ, to je Ljubljana.
Iz restavracije se je razlezel vonj po pečenki štefani.
Vrsta je dolga. V njej nepotešene zveri.
Vsaka zgrabi svoj pladenj in odrine tisto pred sabo
in jo zbode s priborom za enkratno uporabo.
Kdo izmed njih je blagoslovljen, kdo preklet?
Sprašujem se kot Robert Frost: ogenj ali led?
Mimo okna pelje medmestni avtobus…
Dale Watson Blues.
Gospod nam je dal pesem, hudič jo je preklel.
Še zadnji pisk blagajne je v pladnje izzvenel.
Kdo sploh posluša pesmi? Vse imajo tolarski okus.
Dale Watson Blues.
MARIJA
Marija,
vsak dan grem mimo Tvoje kapele;
svojo pot grem,
a saj jo poznaš bolje kot jaz.
Tvoje oči so nekako
odmaknjene in odrevenele,
kar nekako domače
za tale jesenski čas.
Tole je cesta,
po kateri sem nekoč hodil v dvoje.
Tamle zadaj v stolpnici
sem stanoval.
Bil sem brezskrben,
a saj veš, kako je.
Vse mine in tudi moj čas je
svoj davek pobral.
Še vedno
se ponoči zbujam
in se mi zdi, da naju vidim,
takšna, kot sva bila.
Pred Tvojo kapelo
sva obstala vsako popoldne
in skupaj zmrmrala
očenaš ali dva.
Marija,
ničesar ne obžalujem.
Lepa leta bila so,
a tudi zdaj ni slabo.
Zdaj, ko bolj sam
mimo Tebe potujem,
sem sicer malo grenkejši,
a saj ne bo vedno tako.
Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in Te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in Te bom po pomladno pozdravil
in s Teboj pokramljal
običajne stvari.
In kupil dve
vetrnici v trafiki,
ki bo še vedno stala,
kot danes stoji.
In ljubezen bo spet
podobna lepi oljnati sliki
in Ti, Marija, boš imela
srečnejše oči.
Marija,
vsak dan grem mimo Tvoje kapele,
se v Tvoj kip zazrem
in potem lažje dan preživim.
Vsak dan nove skrbi
v meni količijo svoje parcele,
a vsa umetnost je v tem,
da jim na njih gradit ne pustim.
Nekoč, ko bo čas,
se bom zopet ustavil
z nekom pod roko
in Te pogledal v oči.
In morda bo takrat pomlad
in Te bom po pomladno pozdravil
in s Teboj pokramljal
običajne stvari.
LJUBEZEN KRVAVI
Ljubezen krvavi, še preden se začne,
še preden ugotoviš, kaj sploh v resnici je.
Še preden se nariše na tvojo mizo dni,
še preden prvič vate spregovori.
Njena topla kri polzi po tvojih sanjah.
Njena topla kri izbriše madeže
preteklih dolgih let, trpljenja in samote,
še preden se zasveti in kakor luč prižge.
Ljubezen krvavi, še preden se zbudi.
Še preden ugotoviš, da ni to, kar se zdi.
Še preden zajeziš njen val obupa in nemira
in skleneš roke v prazno molitev predvečera...
POZNONOVEMBRSKA
Rahlo dežuje
in živo mejo zebe –
še ena poznojesenska
kontemplacija smrti.
Advent se bliža
in na šipah je hlad,
oči so steklene
in objemi zaprti.
Čas, prekleti lovec,
kupuje krila
in hoče biti
Kupid za en dan.
A mrak mu vedno
zmeša štrene
in ga prežene
na severno stran.
In potem pride
Garcia Lorca
in se neslišno
potuhne v srce
in Lyle Lovett
je še vedno brez čolna
in Judež že spet
spreminja ime.
Najbrž bom spet
obsedel na vrtu
in štel darila
za rojstni dan.
In november bo umrl
v običajnem krču
in december bo, kot ponavadi,
brcnil vanj.
TOMAŽ PENGOV
Tisto popoldne je čakalo kakor taksist
na mojo kratko prisego.
In nebo je bilo kot škatla vžigalic
in na licih sem čutil zadrego.
Vstal sem, sunkovito, kot bi bil za to plačan
in moje stopinje so zarohnele
in vrbe žalujke so nad posteljo dneva
pod pravim kotom visele.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Moj srčev fant s prestreljenim obrazom
še vedno čaka na gloriolo.
In plešem in plešem in poleg mene stoji
mlad kerubin s pištolo.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Čudne pesmi igrajo nocoj.
Zvenijo kot Minnesang.
Le da so vitezi slepi in kruljavi, gobavi in stari,
podobni beračem iz enodejank.
Na koncu ostanejo samo stari gospeli
in v njih glasovi, glasovi, glasovi.
Besede so stare kot midva, priznaj.
Samo topi pogledi so novi.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Izdajajo me komaj vidne grimase,
ko podajam roko božiču.
Obljube in zaprisege so šle
in se prodale hudiču.
In ko človek postane parodija samega sebe,
je čas, da neha živeti.
Niti kamen na kamnu ne bo ostal,
a kamen ne more umreti.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
PRVI KROG PEKLA
Sonce je zapečeno
kot Martinova gos,
tvoja prisotnost je težka
in sam ji nisem več kos
in moje roke so tnalo,
tvoje oči so iz jekla
in pot pred nama
je prvi krog pekla...
Knjige so stare
in kar same gorijo;
tale slika v predsobi –
ne cincaj, zažgi jo!
Nikar zdaj ne govori,
kaj vse sva si rekla –
tale pot pred nama
je prvi krog pekla...
Obstal bi negiben,
a lastna senca me žene
in moja preteklost bo zdaj
zaživela brez mene.
Garancija srca
je že zdavnaj potekla
in ti vpiješ: dobrodošel
v prvi krog pekla!
OBRAČUN
December je tu. Sveti Miklavž.
Čas adventa, čas pričakovanj.
Čas za nekakšen obračun z letom,
preden na saneh oddrvi stran.
Nekaj strun sem potrgal, nekaj pesmi napisal -
nekakšne fikcije o ljubezni.
Stare klišeje prignal sem do roba,
a upam, da niso jezni.
Božični večer. Zdaj nas je le še pet.
Pet čudnih, odmaknjenih lic,
ki si izmenjujejo drobna darila,
nekaj potice in drugih slaščic...
A sobe v hiši so prazne.
Zunaj je prazna gaz.
In v nas je rojeno Dete.
V nas je božični čas.
December je tu. Mesec miru.
Mesec za rezimé.
Mesec z lučmi v mestnih izložbah -
vsako leto se dražje blešče.
In vsako leto je eno leto dodatka
k davku na pohojene sanje.
Življenje pa sope. Beži skozi gaz.
Kam beži? - Dobro vprašanje!
ADRIJANA V MOJIH OČEH
Stopnice do mojih nasmehov se daljšajo z dnevom.
Naključni popotniki jih ne štejejo več. Žal.
Vzpenjajo se in tarnajo. Vendar jih ne upoštevam.
Morda bi moral poklepetati z njimi. A njihov čas je obstal.
Vsepovsod okrog mene je bledica.
Bledica avtobusov, bledica večpasovnic, bledica velemestnih streh.
Ostri so še samo dolgi tuhtajoči večeri
in Adrijana v mojih očeh.
Preklet ropar sem. Nihče me ne bo balzamiral,
ko bom odtarnal na stolp v Pisi odspat svoj odklon.
Vsi bodo rekli: glej, kako se počasi vzpenja.
Ploskali bodo in šepetali in nekdo bo vtipkal dolgo besedo v svoj telefon.
Vsepovsod okrog mene so berači.
Brez hrane in brez padal. Brez bergel in krvavih oči, grdi kot smrtni greh.
Sprašujejo, kakšni so vitezi iz mojih oklepov
in kakšna je Adrijana v mojih očeh.
Drevesa stojijo nema in krhka. Jutro jim bere levite.
Moje telo se oblači v dolga poletja in slak obrašča večer.
Dolga poletja obstanejo sama in delajo kroge na vodi
in začudena starka s podeželja je naenkrat črna kot zver.
Ko streljam v oblake, se moja napetost stopnjuje.
Ko segam v mrak, me sila teže vrže po tleh.
Nato me prime za grlo in mi hoče ukrasti obraz
in Adrijano v mojih očeh.
Nočem širokih objemov in lastovk v jutranjih sapah.
Kje gnezdijo, ve le Bog.
Vsi, ki me vidijo, ploskajo. A vmes je zavesa.
In žameten tepih naenkrat izgine izpod nog.
Niti približno še ne razumem, kam grejo megle,
niti približno še ne vem, zakaj je sploh potreben nasmeh.
Menda je res, da se ljudje, odeti v tančice, počutijo dobro.
Jaz se počutim dobro z Adrijano v svojih očeh.
Stopnice do mojih nasmihanj se daljšajo z dnevom.
Moja popotna kapa prebira moje dlani.
Držim jo trdno, kot še nikdar. Bo že res, da nekaj slutim.
Bo že res, da se mi to vedno dogaja sredi noči.
Ljudje pakirajo kovčke in odnašajo svojo preteklost
in če pridejo na tretje letalo, je to že zavidanja vreden uspeh.
Jaz ne iščem krajev, ki jih še ne znam spoštovati.
Moj kraj je Adrijana v mojih očeh.
Kdo kleje sonce in kdo ljubi zimo
in kdo je prevaran in kdo zadržan?
Kdo je tridesetkratni zatajevalec po srcu,
po duši pa kasko zavarovan?
Kdo je taksist samemu sebi,
izžrebanec iz bobna, ki stoji na dveh čisto različnih virtualnih ravneh?
Kdo vedno znova stopa iz množice in obtožujoče kaže
na Adrijano v mojih očeh?
Moja princeska na zrnu graha je oblekla svojo jesensko obleko.
Hladno ji je. Zaklenila je svoj dekolte.
Nato je napisala tri čudne vrstice
in zaprla vrata v svoje srce.
Tipičen trač. Ulice so ga polne.
Nekdo ima na kitaro privezano lutko, ki pleše od šestih do dveh.
Kdo drug spi poleg njega v spačenem krču.
Nihče pa ne spozna Adrijane v mojih očeh.
Na moji omari je dovolj prostora za vsa prihodnja desetletja.
Največji namizni predal je še napol prazen.
Vrata se odprejo in v sobo vstopi izterjevalec.
To pot je zvedav, vendar kljub temu prijazen.
Rad bi terjal, kar mu po pravici pripada.
Bil je že pri mnogih meni neznanih ljudeh.
Dal sem mu omaro, mizo in sadje na njej,
a nikoli ne bo dobil Adrijane v mojih očeh.
Enoroki na vogalu spet pobira drobiž.
Otroci, dedki in snobi ponavadi vedno naredijo krog okrog njega.
Radi bi spoznali skrivnost življenja z eno roko.
To, da je srečen, jih bega.
Zdaj vem, kaj sem zamudil, ko nisem prižgal luči.
Oni in ti so vpili, da lažem. A ne poznam ne onih, ne teh.
Veliko je takih in tretjih, četrtih in petih in šestih.
A ena sama je Adrijana v mojih očeh.
Po dolgi noči cvetenja bom obsedel na oblazinjenih stolih.
Neprijazen. Redkobeseden. Zacopotan.
Srčni utrip je zmagal.
Pred mano bo še en gostobeseden kostanjev dan.
Vrag sedi na svojem repu. Vile so v rokah dekle.
Od sonca razvajeni otroci pri od megle razvajenih gospeh.
Čudna je tolikšna nevera vsakdana.
Čudežna je Adrijana v mojih očeh.