Zeitgeist (2010)

DOBRA POANTA O VIŠJIH TEMAH

Ko zmanjka papirja

in besedi,

se ponavadi

ljubezen rodi.

Zunaj je sicer lep

sončni zahod,

a več šteje, kar

dogaja se not.

In senca gre vkraj

in ni je nazaj,

nikoli več isto

ne bo kot nekdaj.

Naj gostoli Elvis,

naj brunda John Prine,

naj Ablu desetkrat

zavda s kijem Kajn,

naj Mojzes z opeko

mesari vsevprek –

za ljubezen je to,

je to vse en drek.

In senca gre vkraj

in ni je nazaj,

nikoli več isto

ne bo kot nekdaj.

Vrtijo se stari

filmi vse dni,

bolj črnobeli so,

bolje se zdi.

Naj poka na platnu

na 101 način –

ljubezen ima več

kot 200 sivin.

In senca gre vkraj

in ni je nazaj,

nikoli več isto

ne bo kot nekdaj.

Rožice so,

metuljčki so tudi,

zgrabimo čim več,

kar se nam nudi.

Ko zmanjka papirja

in besedi,

se ponavadi

ljubezen rodi.

In senca gre vkraj

in ni je nazaj,

nikoli več isto

ne bo kot nekdaj.

PLEMENITI PRIZORI

Tristan in Izolda sta na svoje šla,

Ljubo je še vedno najraje doma,

na gradu piha veter in pol,

kdo ve, če bo pestrna našla domov.

Zgodbe so dolge in konec imajo,

večeri so kratki in še pred prvo postajo

renčijo besede, škripajo stoli

in slep krčmar dela račun.

Kdo ve, kje spijo plemeniti prizori,

kdo jim prepeva memento mori

v starih filmih, v zakajenih prostorih,

kjer nikoli ne poje Pat Boone.

Iztegnil sem palec na opečnati cesti,

lev in vojak me imata na vesti,

ura pa s stolpa pade na trg

in zapiti stražmojster je videt kot Švrk ...

Ne boj se, vse to je le igra na steni,

razmišljenih prstov, ki svojčas bili so leseni,

tudi vojvoda Akvitanski se je pobral,

amater ni nikoli tebe spoznal ...

Zgodbe so dolge in konec imajo,

večeri so kratki in še pred prvo postajo

renčijo besede, škripajo stoli

in slep krčmar dela račun.

Kdo ve, kje spijo plemeniti prizori,

kdo jim prepeva memento mori

v starih filmih, v zakajenih prostorih,

kjer nikoli ne poje Pat Boone.

DOVJI ŽENOF

Žena je na verandi,

hišnik pa v karanteni,

sedim pod staro hruško,

le kaj naj to pomeni,

pokličem policijo,

pa pridejo gasilci;

jaz sem eksekutor

in oni so storilci.

Dan se pozna po noči,

noč po holesterolu,

kdor nima več denarja,

mora še enkrat v šolo;

pravica vedno zmaga,

četudi brez potrebe:

zrcala obožuje,

za drugo se ji jebe!

Stražmojstri grejo v službo

in Edith Piaf jim poje,

kdor sanja o nadurah,

lahko odsanja moje,

žena je na verandi,

adrenalin narašča

in taščo kličem mama

in mamo kličem tašča.

Dan se pozna po noči,

noč po holesterolu,

kdor nima več denarja,

mora še enkrat v šolo;

pravica vedno zmaga,

četudi brez potrebe:

zrcala obožuje,

za drugo se ji jebe!

NAPITNICA

Zgodaj spomladi

parijo se ptiči,

pride James Bond

in državo uniči,

danes je dan,

ki ga dal je gospod;

obleko ima fino,

ne obvlada pa not.

Slišim, da sem

ventrilokvist,

vse te opazke

si pišem na list.

Prišle bodo prav,

ko bom ostarel;

takrat jim morda

celo bom verjel.

Deček na mostu

trguje z imeni,

tri sem dobil

čisto poceni,

dodatnih enajst

sem v cunje zavil,

zima bo dolga,

njen koncept zanimiv.

Jutra so hladna,

nestanovitna,

jútranja rosa

pogojno užitna,

napitnice vse

enako zvenijo,

odkašlja se naj,

kdor zna melodijo.

PREGOVOR

Jesen vedri na oknih

precej zapitih hiš,

kar daješ na kolenih,

to na petáh dobiš.

In siva eminenca

si že dolgo barva láse.

In kralj prekuje žezlo

v žeblje za slabe čase.

Zlato je, kar se sveti,

srebro, kar potemni,

kdor sam postrelja kozle,

večerje ne dobi.

Na lubju se nabira

nekakšen čuden mah.

Za božič bo obešen

na vaških polknicah.

In mimo šla bo smrt,

orala, kot po njivi,

le tisti s hipotekami

bodo ostali živi.

Zlato je, kar se sveti,

srebro, kar potemni,

kdor sam postrelja kozle,

večerje ne dobi.

SOLIDNI NASMEHI

Solidni nasmehi rodijo solidne laži:

povej mi, komu se klanjaš, in povem ti, kdo si ...

Kamini renčijo stare zimske povesti

in toča iz krivih ust vsak pust do mrtvega oklesti ...

Po otopelih vrtovih stopajo otopeli pavi.

Jesen pride, zarohni, gre in za seboj ne pospravi.

Solidni nasmehi rodijo solidne laži:

naj si tisti, ki je brez greha, prvi izkoplje oči!

Muzej punčk iz voščenih cunj se nocoj bolj zgodaj zapre.

Stopnice iz zarečenega kruha pa škripajo - vroče jim je ...

Solidni nasmehi rodijo solidne laži:

kdor hodi prezgodaj spat, se nikdar zares ne zbudi ...

DILUVIJ

Ide marčeve so

nekako kar prešle,

pa ni mi prav nič žal,

no, malo mi pa je.

Julij je še vedno

kar lepo plečat,

čeprav avgust razglaša,

da je psihopat.

Sledijo mi kovanci,

njim bankovci sledijo

in kamen, še ta kamen,

v vodo potopijo,

in kamen, še ta kamen

v vodi se obrne,

mladost pa mi drobiža

nikdar več ne vrne.

Pot do trgovine

je še vedno zložna,

glede na situacijo

pa sploh edina možna,

v glavi ni šumenja,

v prsih me ne tišči,

baje postajam prava

paša za oči ...

Premorem eno ženo

in dva akorda viška,

pisava kitaristov

je vedno bolj zdravniška,

Zjutraj mi poješ albe,

zvečer pa serenade,

ko pridem na balkon,

ta pod menoj propade ...

Nežen kot zlata ptica

in trije fantje mladi,

iščejo me pastirji,

bogvedi, kaj bi radi,

ide marčeve so

nekako kar prešle,

čakam, da Ali Baba

mi svoj brlog odpre ...

Ujel bi zlato ribo,

a je dovolj srebrna,

spodbijam teorijo,

da cveta ni brez trna,

ljubezen me krepča,

spanje pa nasmeje,

odprte konce raje

prihranim za pozneje.

Pred sodnim stolom gneča,

pred mojim zelenjava,

preštevam zeljne vehe,

to delo me uspava,

zvečer sem rad raznežen

in to ti kar ustreza;

ljubezen aksiom je,

življenje hipoteza.

Sledijo mi kovanci

in bankovci sledijo

in kamen, še ta kamen,

v vodo potopijo,

in kamen, še ta kamen

v vodi se obrne,

mladost pa mi drobiža

nikdar več ne vrne.

LETO SVETNIKOV

Lucija ima oči na pladnju,

tako sem v cerkvi slišal.

Nekdo bori se z zmajem,

nekdo sezida hišo.

Pride vesoljna škoda,

potrka Galileo,

nihče od nas še ni

nared za odisejo.

Leto svetnikov

pride in gre.

Ko zima pritisne,

svetniki molče.

Ljudje, previdno poslušajte,

kje sveti Jožef hodi.

Še en, ki mu družina

je splavala po vodi.

Na vrtu je veselje,

na cesti pa nemir.

Pokrižajte se, bratje,

ko se spusti večer!

Leto svetnikov

pride in gre.

Ko zima pritisne,

svetniki molče.

Na mizi je že vse prešteto

in svečka je prižgana.

Če se že moraš prebuditi,

prebudi se zarana!

Odpre se katekizem

in listamo strani,

a glej, še sveta knjiga

večera se boji!

Leto svetnikov

pride in gre.

Ko zima pritisne,

svetniki molče.

BALADA DEŽURNEGA BIRIČA

Novice so tople,

gorijo brez prič,

ne boj se, v grmovju

ne skriva se nič,

ni dedov s cekini,

ni omamljenih psov,

birič in rožle

gresta skupaj domov.

Na rokavicah

je sled poznih dni.

Na vrtu je miza,

na mizi stvari:

prelepljena očala,

star konec vrvi,

a ta še domačih

več vkup ne drži.

Jesen se ogreva

za novo ime,

kar koli poskuša,

od rok ji ne gre.

Razjarjeni hlapci

požigajo svet,

a to je anekdota,

ne gre ji verjet.

Ne ustraši se sanj,

predrem jih s šivánko,

pred vrati bedita

Rošlin in Verjanko;

preveč starih mitov

sta fanta prebrala,

to svojo vnemo

bosta še obžalovala.

Novice so tople,

gorijo brez prič,

ne boj se, v grmovju

ne skriva se nič,

ni dedov s cekini,

ni omamljenih psov,

birič in rožle

gresta skupaj domov.

VČERAJ

Reke grejo v morja,

morja grejo v past,

živa meja s smreko

se bori za čast.

Jutri je še daleč,

danes je že mimo,

včeraj je podatek,

ki si ga želimo.

Tvoje roke znajo

nežno govoriti,

znajo poiskati,

znajo oprostiti.

Skačejo številke,

skačejo jeseni,

včeraj se prodaja

po prenizki ceni.

Pride vlak,

pride sneg,

vsakdanjost se

požene v beg ...

Lepota ni naključje,

naključja so drugje,

kdor ne pomete praga,

naj spremeni ime.

Reke grejo v morja,

morja grejo v nič,

kdor je zjutraj hlapec,

je zvečer tatič.

Pride vlak,

pride sneg,

vsakdanjost se

požene v beg ...

TRIDESET LET

Gledaš na vreme,

gledaš spored,

pogled je na okna

vagona pripet;

to pesem znaš že

od zadaj zapet,

veš, da ne boš čakal

še trideset let.

In grad nad mestom

je krotka žival

in čas, čisto v belem,

je znova obstal.

Obrazi s smehljaji

iz pozabljenih dni,

ti zdaj govorijo,

kdo si in kaj si.

Črnobel film se

v ozadju vrti,

in, kar je prej štelo,

ima zdaj steklene oči.

In grad nad mestom

je krotka žival

in čas, čisto v belem,

je znova obstal.

Ni ti do flyjerjev

in do reklam,

nasmehneš se: tole

režijo poznam.

A dvorana je svetla

in končno si tam

in ko iz nje stopiš,

nisi več sam.

In grad nad mestom

je krotka žival

in čas, čisto v belem,

je znova obstal.

LENKA SE ŠETA

Lenka se šeta,

gre zgodaj na pot,

pogleda jo kak

starejši gospod,

pogleda jo log,

pogleda jo gaj,

jo pošlje po isti

poti nazaj.

Sem ter tja

s soncem v oči,

Lenka se šeta

vse žive dni.

Polje jo ljubi,

ljubi beton,

nihče pa ne ljubi

je bolj kakor on.

Lenka se šeta,

v to, v ono smer,

počasi nad polja

se vlega večer,

počasi iz pločnika

ni več glasov,

takrat sme utrujena

Lenka domov.

Ključ njene sobe

je iz lesa,

tako Lenka ve,

da zares je doma,

nad njenimi vrati

ni števca za tok,

težko jih odklene,

ne gre ji od rok.

Polje jo ljubi,

ljubi beton,

nihče pa ne ljubi

je bolj kakor on.

Lenka se šeta,

kaj vse se zgodi

iz ene predolge

prečute noči.

Ključavnice lezejo

vedno bolj vkraj

in senca na steni

zjutraj noče nazaj.

Polje jo ljubi,

ljubi beton,

nihče pa ne ljubi

je bolj kakor on.