Radoslav (2005)
glasba iz romana RADOSLAV (VED, 2005)
01. OSNOVNA SREDSTVA, PROSIM (Krajnc) Osnovna sredstva.mp3 (2,3 MB)
02. POD PALMO, DRAGA, KI JE ŽILE IMELA (Krajnc) Pod palmo.mp3 (2,9 MB)
03. OBJEL SEM TE NAD TRUPLOM POMORŠČAKA (Krajnc)
04. MOJ IDOL (Krajnc)
05. KDO TAM POKAŠLJUJE? (Krajnc)
06. NAREDIL SEM SE, DA NE SLIŠIM, KO JE ZAPRLA
VRATA ZA SEBOJ (Krajnc) Naredil sem se.mp3 (2,4 MB)
07. VIJ (Krajnc-Radič)
08. BLUES ŽOLČNIH KAMNOV (Krajnc-Radič)
09. PROSIM TE, NE UMRI (Krajnc)
10. COPATI, KI PLOSKAJO (Krajnc)
11. KORISTOLOVKA (Krajnc)
12. HITRI AVTOMOBILI (Krajnc)
13. SKRIVNOSTNA SMRT STARE GOSPE (Krajnc)
14. GARAŽNA VRATA VEDNO ZAPIRAM
NA STEŽAJ (Krajnc)
15. ANA TOMIJA (Krajnc)
Posneto v studiu Pticaa v Celju, K6, tonski mojster in snemalec: Goran Radič-Gec
Pesmi in izvedba: Matej Krajnc
OSNOVNA SREDSTVA, PROSIM
Težka je pot čez trg
ob ponedeljkih, nabitih s snegom,
ko s stojnic vihrajo letaki
in nočejo obviset.
In deček pri časopisih šepeče
»Osnovna sredstva, prosim!«-
le kdo ga je naučil teh
nestardardnih besed?!
Don van Vliet bi se obesil,
če bi videl, kam odhajam,
če bi videl, kam se skrivam
pred lastnimi očmi.
Tako pa ga že dolgo
ni nič več tukaj
in deček pri časopisih že dolgo
svojo vrstico govori.
Zdi se mi, da ves čas
stopam po eni sami kocki
in da ves čas gledam na uro,
ki je na cerkvi nikdar ni bilo.
In ponavljam si kot mantro
»Danes in jutri in za vedno«
a to so besede, ki sem se jih naučil,
kot še marsikdo.
Težka je pot čez trg
ob ponedeljkih, nabitih s snegom,
ko s stojnic vihrajo letaki
in nočejo obviset.
In deček pri časopisih šepeče
»Osnovna sredstva, prosim!« -
le kdo ga je naučil teh
nestardardnih besed?!
POD PALMO, DRAGA, KI JE ŽILE IMELA
Kdo ve, kje luna rada je čemela,
kje polnoč je prehitro dozorela,
kje oblaki križem gledali brez dela?
Pod palmo, draga, ki je žile imela.
Kje sem ti dvoril, ko je dan šel v franže
in kje sem bil zaljubljen v tri oranže?
In kje sva, zdavnaj, skupaj ovdovela?
Pod palmo, draga, ki je žile imela.
V njih je življenje plapolalo v več smeri,
vihralo kakor Peter Pan na spidu …
Potem pa obtičalo sred poti
sredi vasice, ki je ni na zemljevidu …
Budweiser, Brecht in dva olesenela
spomina, ki ju naenkrát zadela
je lepa Judit … ali pa Rahela …
pod palmo, draga, ki je žile imela …
OBJEL SEM TE NAD TRUPLOM POMORŠČAKA
Zleknjen pred pragom Sodome berem knjigo
in čakam prvo plimovanje mraka.
Knjiga ima zanimiv naslov, reče se ji
Objel sem te nad truplom pomorščaka.
V njej se zabadajo, sinopsis ni užiten,
a kar primeren za takle čas.
Michael Stipe poje: dusk is dawn is day,
mrak bo, mrak, pravim jaz.
Na prvih straneh nisem razumel čisto ničesar:
nekakšna čudna gusarska latovščina.
Razbral sem samo: »Jim« in pa »rum«,
in »zaplata« in »ne, ni kerozina«.
Nobenih fatalk ni in nobenih igralnic
in nobenih nič-nič-sedmic.
Le glas Johna Cleesa se vreščavo razlega
iz tehle nekaj kočljivih vrstic.
Zleknjen pred pragom Sodome poskušam
izvajati čim manj napornih gibov.
Izogibam se srečanjem z zadnjimi leti
in novejšim uspešnicam bratov Gibbov.
Izogibam se čemenjem pred jam(b)skimi ognji
ob prvem prilivu mraka.
Raje berem vrstice o izlivih ljubezni
nad truplom zabodenega pomorščaka.
Kaj vem, kdaj bom odložil poglavja in spal,
kot nisem spal še nikoli poprej.
A nočem še sčrtat iz dnevnika grehov
čisto vseh alinej …
MOJ IDOL
Starec se vrača z dvema ploščama.
Ga bomo prepoznali?
Ena igra francoske šansone,
na drugi so madrigali.
Bila je še tretja, ki je igrala
popevko iz genezijskih vojn.
Če mi prodate tole zlato tele,
vam jo zapojem zastonj.
Ti si prava dama,
ti si moj idol,
da vsaj jaz te obožujem,
za zdaj naj bo dovolj.
Bog bi rad z nami sklenil zavezo,
a mi ne znamo zavezovati.
Ne vemo niti, kdo smo in kdo ne –
z osebnih ne znamo prebrati.
Zanimajo nas zgolj znaki zodiaka,
ki s satelitov visijo.
In zdi se mi, da mi škorpijon poje
razlajnano melodijo:
Ti si prava dama,
ti si moj idol,
da vsaj jaz te obožujem,
za zdaj naj bo dovolj.
Ponujen je prst, mi zgrabimo roko.
Morje se razdeli.
Na suhem smo, a potopljeni globoko
med vodnimi rožami.
Strela bo udarila v prvo kmetijo,
ki bo dišala po zlatu
in spet si bomo neskončno želeli
evangelija po Jamesu Wattu.
Ti si prava dama,
ti si moj idol,
da vsaj jaz te obožujem,
za zdaj naj bo dovolj.
Oh Danny boy, the pipes are calling.
Saj jih ne sliši.
Obrača se v grobu in govori Eckermannu:
tu imaš cekin, pa zapiši!
Nate in na vse tiste dni me spominja
bela snežinka, ki pada …
A kaj, ko spomin je senilen in spi,
na kavču je zleknjen kot klada.
Ti si prava dama,
ti si moj idol,
da vsaj jaz te obožujem,
za zdaj naj bo dovolj.
Lepi zgubljenci so stare spodobe.
Prazno nebo je nabito.
In sonce visi z njega kot krhelj,
še bolje: kot staro kopito.
Starec se vrača. Nosi dve plošči:
Best Of Gospel, Vols 1& 2.
Vse to mi je znano. Nekaj v meni
vse to že dobro pozna.
Ti si prava dama,
ti si moj idol,
da vsaj jaz te obožujem,
za zdaj naj bo dovolj.
KDO TAM POKAŠLJUJE?
Zamenjal sem vsaj dvajset svetnikov,
šel na Sinaj in nazaj dol,
nakupil na stotine sivih pulovrov,
shirani Helmut Kohl,
a še vedno sprašujem: kdo tam pokašljuje,
tam v kotu ob križu iz leta 1905,
vedno sem videl le senco zavese,
ko poskušal sem okno zapret.
Ptiče sem nahranil s Pickom in Packom
in šel med jaro gospodo vedrit
in jih naučil Črnega Petra –
vsi so ga hoteli dobit.
A še vedno sprašujem: kdo tam pokašljuje,
tam ob brisačah z inicialkami M. K.?
Vedno vidim le frotirast relief,
če kdaj že zaidem tja.
Janko se je naposled le ločil od Metke
in pustil hišo iz sladkarij.
Poln holesterola se je odločil
za druge, bolj zdrave stvari.
A še vedno ga strese, ko kdo pokašljuje
in ko vidi vijoličasto žival.
Noče nazaj, a ne prizna,
da se ne bo nikoli pobral.
Zbiral sem Biblije, zbiral sem značke,
src pa nikoli nikdar.
Sem bil mar preplah? Sem bil mar preshiran?
Sem bil premlad ali prestar?
In še vedno sprašujem: kdo tam pokašljuje,
tam, kjer se ustavi vlak?
Bo Juda že končno priznal, da je kriv,
ali vsaj, da ni kriv, da je tak?
Biscuits au beurre, produit du Danemark –
ob njih korenin se zavem.
Kamorkoli odložim svoj polcilinder … –
hm, tako daleč raje ne grem …
Raje povprašam: kdo tam pokašljuje,
tam, kjer sem se včasih igral?
Kot je še star in tam je tudi še dimnikar,
le da ne bo nikoli več vstal.
Zamenjal sem vsaj dvajset svetnikov,
šel na Sinaj in nazaj dol,
nakupil za celo orožarno kitar,
bile so nekakšen moj Demerol.
A še vedno sprašujem: kdo tam pokašljuje,
tam v kotu ob križu iz leta 1905,
vedno sem videl le senco zavese,
ko poskušal sem okno zapret.
NAREDIL SEM SE, DA NE SLIŠIM, KO JE ZAPRLA VRATA ZA SEBOJ
Pravzaprav je bil precej lep petek,
pravzaprav je veliko obetal
in pravzaprav razen listja na verandi veter ni ničesar prignal.
A njen nasmeh je bil temnejši kot listje
in njene roke so bile bolj nemirne
in komaj rojeni polmrak se je med ugasle korake pobral.
Naredil sem se, da ne slišim, ko je zaprla vrata za seboj.
In petek je bil malce nižji, ko je zaprla vrata za seboj.
In petek je postal malce tišji, ko je zaprla vrata za seboj.
Pravzaprav sem nato sunkovito vstal
in preveril, če ni bil morda prepih,
a nekaj zlomljenih vej mi je povedalo, da ima spet na sebi klobuk z Eifflovim stolpom.
Jaz pa sem se obregnil ob les
in z levim komolcem udaril ob napušč
in pozdravljal navzgor, saj je Murietta spet šel na potep s svojo tolpo.
Naredil sem se, da ne slišim, ko je zaprla vrata za seboj.
In petek je bil malce nižji, ko je zaprla vrata za seboj.
In petek je postal malce tišji, ko je zaprla vrata za seboj.
VIJ
Med enim komadom in drugim komadom
moraš nekaj čvekat.
Ko si na odru, moraš ves čas
vzdušje na ravni držat.
Izmišljuješ si zgodbe, pravljice, bajke,
o Gorjancih ali pa ne.
Ko pa pride pavza, recimo inštrumentalna,
takrat pa … takrat pa se
zavpije: KJE SO ROKE?
IME MESTA in KJE SO ROKE?
UUU, KJE SO ROKE (Vij roke, vij!)?
IME PLACA in KJE SO ROKE?
Med enim komadom in drugim komadom
pride resnica na dan.
Takrat se vidi, če si šovmejker
ali pa le šarlatan.
Izmišljuješ si zgodbe, pravljice, bajke,
lahko se jih prej naučiš … ali pa ne.
Ko pa pride pavza, recimo inštrumentalna,
takrat pa … takrat pa se
zavpije: KJE SO ROKE?
IME MESTA in KJE SO ROKE?
UUU, KJE SO ROKE (Vij roke, vij!)?
IME PLACA in KJE SO ROKE?
Hudo pa je, če igraš kje v kakem pajzlu,
kjer nihče nima rok.
Lahko ti propade cel scenarij za špil -
(ccc!),
zato malce pomisliš, pustiš kitaristu,
da odžeži svoje prikrite skomine,
nakar zavpiješ, da se od tvojega krika
ekvator premakne za dvajset stopinj … emmm … severne zemljepisne širine …
Zavpiješ: KJE SO ZOBJE?
IME MESTA in KJE SO ZOBJE?
UUU, KJE SO ZOBJE (Skup zobe, skup!)?
IME PLACA in KJE SO ZOBJE?
BLUES ŽOLČNIH KAMNOV
Mali rumeni me morijo.
Mali rumeni me morijo.
Presunjenemu nad prisilno okupacijo
se mi režijo.
Nimajo niti vize.
Prišli so brez carinske kontrole.
In prisežem, da sem pri vseh petnajstih
videl pištole!
Mali rumeni me morijo.
Mali rumeni me morijo.
Njihovi nasmehci mi grejo na žolč,
njihovi škorenjci me plašijo.
Nimajo osebnih dokumentov.
Nimajo fotografij.
In prisežem, da eden v smeri trebušne prepone
laso vihti.
Mali rumeni me morijo.
Mali rumeni me morijo.
Na čelih imajo čudne odtise,
vsi so študirali gastronomijo.
Nimajo dlančnikov.
Nimajo mobitelov.
A njihovi blaženi vzdihi pričajo, da so gostje
enega boljših hotelov.
Mali rumeni …
Mali rumeni …
PROSIM TE, NE UMRI
Prosim te, ne umri, vsaj ne še nocoj.
Tako bleda si.
Zazrta si v razpelo na steni.
Prosim te, ne umri.
Prosim te, ne umri, vsaj ne še nocoj,
ko se samota parí.
Zadušila me bo s svojo sapo.
Prosim te, ne umri.
Preprosta enačba te ne bo spravila v grob.
Tvoj krog se ne bo zaprl.
Časopis sicer pravi drugače,
ampak on je že zdavnaj umrl.
Prosim te, ne umri, vsaj ne še nocoj,
nocoj je ena daljših noči.
Nočem, da odideš brez uradnih formularjev.
Prosim te, ne umri.
COPATI, KI PLOSKAJO
Copati, ki ploskajo, nikoli niso bili na mojem koncertu.
Nikoli me niso videli igrat.
Ostajali so doma in prenašali moje odhode in prihode,
kot to počne običajen copat.
Pozneje sem ugotovil, da so v moji odsotnosti vrteli
plošče in kasete iz moje zbirke,
čeprav sem to striktno prepovedal, ker imam tudi
precej redke primerke.
A copati, ki ploskajo, imajo svoje potrebe
in svoja pojasnila, zakaj jih na mojih nastopih ni.
Ploskajo raje Rolling Stonesom in Willieju Nelsonu,
ko jih ne vidijo moje oči.
Ko jih ne vidijo moje oči …
Ko jih ne vidijo moje oči …
Ko jih ne vidijo moje oči …
KORISTOLOVKA
Noč se je prevesila v noč
in ta v sumljiv mrak.
Ampak mrak je vedno sumljiv,
že po naravi je tak.
Sprašujem te, koristolovka,
kje je tvoja jazbina?
Vidim samo star odbijač
in v zraku je vonj bencina.
Rüdiger si je premislil in rekel:
ne grem se več miškulanc.
Čisto predolgo je bil ujet
v mrežah nedovoljenih substanc.
Sprašujem te, koristolovka,
kje je tvoja jazbina?
To, kar si živela, je sedanjost,
to, kar živiš, je zgodovina.
Tema hrumi, ko jo pobožam.
Dolge zobe ima.
In precej osamljena je pot čez strmine
na kolesu za dva …
Kdo se še znajde med pošto,
ki dežuje z vseh strani?
Ponovno bo treba požgati Rim,
a Neron se ognja boji.
In sprašujem te, koristolovka,
kje je tvoja jazbina?
Vem, da si rada sama,
a verjemi, nisi edina.
Oči se ti temnijo glede na nebo.
Glas imaš kot Lina Lamont.
Vse, kar ti je ostalo, je nekaj drobiža
in v prsih poceni diskont …
Noč se je prevesila v noč
in ta v sumljiv mrak.
Ampak mrak je vedno sumljiv,
že po naravi je tak.
Sprašujem te, koristolovka,
kje je tvoja jazbina?
Vidim samo star odbijač
in v zraku je vonj bencina.
ANA TOMIJA
Nič kaj ne pričakuješ, ko si sam.
Ko prebolevaš stare gripe.
Nič kaj ne pričakuješ, ko si sam,
ko nosovi prejšnjih dni pritiskajo na šipe.
Priznam, nisem te pričakoval,
preveč zazrt sem bil v končanja.
Morda te prav zato pogruntat nisem znal
in nisem razumel vprašanja …
Ana Tomija, še vedno mi srce razbija, ko se spomnim na vse to.
Ana Tomija, mogoče, če bi se potrudil, bi nama pa šlo.
Mogoče... če bi jaz prestopil en korak ali pa dva, bi se morda
še kaj začelo
A kar priznam, spoznal sem te v jeseni, je hladno že bilo,
pa se korakanje mi praktično ni zdelo …
Ana Tomija ...
SKRIVNOSTNA SMRT STARE GOSPE
Včeraj sem imel slab dan,
to že vsakdo ve.
Prezgodaj sem se zbudil,
namesto ene noge sem imel dve.
A bolj kot to me je dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
Včeraj sem imel slab dan,
to že vsakdo ve.
Ljudje so se me izogibali
in to počenjali stoje.
A bolj kot to me je dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
Včeraj sem imel slab dan,
to že vsakdo ve.
Dajala me je zlata žila,
a trpeti sem moral molče.
Pa vendar me je bolj kot to dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
Da sem imel včeraj slab dan,
že zdaj vsakdo ve.
Spoznal sem, da slabo ciljam,
četudi nehote.
A bolj kot to me je prizadela
skrivnostna smrt stare gospe.
Da sem imel včeraj slab dan,
že zdaj vsakdo ve.
Zdrava pamet mi je trkala na vrata,
pa tako lepo sem shajal brez nje!
Vendar pa me je mnogo bolj prizadela
skrivnostna smrt stare gospe.
Včeraj sem imel slab dan,
to že vsakdo ve.
Razneslo mi je novi bojler,
hišo so mi zarubili črni možje.
A bolj kot to me je dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
Včeraj sem imel res slab dan,
pa saj to zdaj že vsakdo ve.
Dobil sem hiperbronhitis,
izpadli so mi vsi lasje.
A vendar me je bolj kot to dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
Včeraj sem imel slab dan,
to že vsakdo ve.
Na televiziji pa so naročili spikerju,
naj z nasmehom pove,
da me je najbolj dotolkla
skrivnostna smrt stare gospe.
GARAŽNA VRATA VEDNO ZAPIRAM NA STEŽAJ
Garažna vrata vedno zapiram na stežaj,
primem jih za kljuko, čeprav ne vem, zakaj.
Mrzel veter pa odžene drobno ptičko stran od mene.
Garažna vrata vedno zapiram na stežaj.
Mi pravijo sosedje, da imam zanič značaj,
a kaj le vejo oni, ki čakajo na maj
in zabučale gore vabijo na čaj …
Zašumeli lesi pa molčijo.
Kamni, še ti kamni jih bolijo …
Garažna vrata vedno zapiram na stežaj,
primem jih za kljuko, čeprav ne vem, zakaj.
Mrzel veter pa odžene drobno ptičko stran od mene.
Garažna vrata vedno zapiram na stežaj.
© Matej Krajnc, 1997-2004
© Goran Radič, 2004